Jastreb, najvišji del Grofovih hribov, poznam že več kot deset let. Prvič sva se spoznala na pohodu, ki so ga konec oktobra, še v prejšnjem stoletju, organizirajo jamarji in turistično društvo iz Komna. V programu pohoda je bil tudi ogled kaverne Moritz in Grofove jame v neposredni bližini vrha. Saj veste kako je s temi tradicionalnimi pohodi. Kup ljudi, gneča, kraval z vseh koncev. Zato sem se odločil, da se bom tja vrnil tudi kasneje. In sem se. Vračal sem se v različnih letnih časih, včasih sam, včasih v družbi. Lahko sem si v miru ogledal jamo in raziskoval okolico in Brestoviški dol, ki sta polna ostankov I. svetovne vojne.
Za izhodišče tokratnega vzpona si izberem parkirišče ob šoli (nekdanji?) ob cesti v Brestovico. Pot iz Loke, mimo Ljubljane, Sežane, Dutovelj in Gorjanskega mi vzame več časa, kot sem računal. Cilj je dobro viden z izhodišča – levi del grebena, v sredini je Gredina in desno najverjetneje Grižnik. Za Jastrebom se skriva nekoliko višji vrh Grmada, ki je že na oni strani meje. Vsi ti hribčki so v prvi vojni predstavljali obrambno linijo Trsta. Brestoviški dol, od koder krenem, pa je bil neposredno zaledje fronte z vsem, kar taka vloga prinese s sabo.
Ob vzponu želim narediti krajši ovinek do ene od bolj znamenitih kavern v teh koncih, imenovane »Moritz«. Nahaja se v vrtači blizu vrha Vršec.
Žal se moram zaradi lovcev, ki zganjajo kraval in streljajo v njeni neposredni bližini (lov na prašiče) umakniti, zato me pot popelje mimo nekdanje karavle, pa malo čez mejo v Italijo in ponovno nazaj na načrtovano pot (modre oznake). Nič zato, si jo bom ogledal ob povratku. Po približno uri in pol hoje pridem skoraj na cilj.
Znajdem se v gozdiču, ki obkroža vhod v Grofovo jamo. Jama je bila med prvo vojno predelana v zaklonišča in spalnice vojakov, ki so branili to točko. Sem gor je enkratno priti poleti, saj senca gostega drevja, po hoji preko pregretih skal in drobirja, še kako prija. Levo na sliki je viden krater, ki ga je izkopala težka granata možnarja. V kamnitih tleh se rane le počasi celijo.
Ob ogledu jame pokažejo špico granate, ki os jo našli pri razkopavanju ostankov na dnu kraterja. Ogled je možen vsako zadnjo nedeljo v mesecu ob 15.00 uri.
Pravi vrh je par minut naprej, je kar razpotegnjen, a se ga vseeno loči od ostalega dela grebena. Utaborim se v ruševinah ene od grebenskih utrdb, ki jih medsebojno povezujejo v skalo vklesani strelski jarki, vmes najdemo tudi kaverne. Poleti, ko se skale segrejejo, odločitev za tako lokacijo PPS-a verjetno nebi bila lahka, saj so skale zagotovo precej »žive«.
S sabo imam vertikalko, fiberglas privežem kar ob enega od suhih ostankov grmičevja. Tudi z dipolom bi šlo, a bi se moral malce bolj potruditi. Z delom začnem kako minuto po pol dvanajsti. Predhodno preletim band med 7030 in 7035. Začuda tišina. Nikjer nikogar. A že QRL? In nato prvi CQ sproži plaz, ki me skoraj odnese. Na momente je tak direndaj, da enostavno počakam. Taktika se obrestuje, korespondenti se, razen redkih izjem, disciplinirajo. Od tu naprej je en sam užitek. Uspem narediti eno S2S zvezo in vse tri »X(X)« kompanjone iz naše SOTA ekipe. Ko želijo nekateri podvajati zveze na 40m ugotovim, da sem že predolgo na tem bandu. Očitno nekateri niso navajeni, da ostaneš na istem vrhu daljši čas. Še skok na 30m in ko se tudi tam umiri se odločim, da bo za ta dan dovolj. V logu je 92CW zvez.
Še nekaj pogledov proti Cerju, kjer nastaja spomenik borcem za zahodno mejo, desno od njega je veriga hribčkov, med katerimi je najzloglasnejši Fajtji hrib, še bolj desno je Trstelj, v ozadju so Julijci, čisto spredaj Brestovca. V pobočju, ki ga je pred leti uničil požar, se vidi cesta, ki vodi proti Selom in Kostanjevici na Krasu.
Vrnem se po nekoliko spremenjeni poti (rdeče ozneke). Lovci so se umaknili, zato se odpravim poiskati kaverno, ki mi je ob vzponu ušla. Najdem jo brez problema, čeprav pot ni označena. Dobro! Spomin me še ne zapušča.
Na poti domov se ustavim v Gorjanskem, kjer se neposredno ob cesti nahaja največje vojaško pokopališče Avstro-Ogrske vojske na Soški fronti. V zadnjih letih postopoma obnavljajo ta pokopališča, ki jih je v teh koncih veliko., saj je bila fronta od Trsta, preko Grmade, Dobrdoba, gričov okrog Gorice, Škabriela, Sabotina in Skalnice, najbolj krvava. Teren je tu kljub vsemu dosti manj zahteven, kot višje ob Soči.
Toliko marel, kot sem jih videl rasti ta dan, jih nisem videl še nikoli. Še posebaj me presenetijo na pokopališču, kjer na momente izgleda, kot da bi se hitele v zbor, »na postrojavanje«, a jih nekaj pri tem ovira. Za vsakega od več kot deset tisoč, ki so ostali tam, ena? Ne, toliko jih kljub vsemu ni …
Kaj reči o izletu. Nezahtevna tura po neoznačenih poteh. Zelo priporočam višjo obutev, ki ščiti gležnje. S turistično karto si veliko ne boste pomagali. Specialka, GPS prideta prav, če terena ne poznate.
V poletnih mesecih vroče, zato nevarnost kač. Meni najlepši čas je zgodnja jesen, ko se obarva ruj, drugo drevje in trte. Tudi pomlad ima svoj čar, saj je v teh koncih kar nekaj sadnega drevja, ki takrat zacveti. Zimski čas ima tudi svoje prednosti. Ni vroče (običajno), ni premraz, če ne vleče burja. Gosto grmičevje in drevje brez listja omogoči nekaj več razgleda. Malo pod vrhom bomo na levi strani videli Tržaški zaliv. Z Jastreba pa se nudi razgled vse od morja pri Tržiču, mimo Dobrdobskega jezera, Dolomitov in Julijcev v ozadnj, vse nekje do Triglava. Bolj proti vzhodu pogled zastira drevje.
Največja nevarnost? Lovci! Dvakrat ali trikrat v teh letih sem se iz previdnosti umaknil in to še toliko hitreje, če sem med terenci lovcev opazil tablice z oznako »I«.
Pred leti je bilo govora, da bo s padcem meje v v tem predelu urejen spominski park. Trenutno prav veliko še ni videti, saj je večina rovov zaraščenih.
Tako, pa smo pri koncu. Zaključil sem s svojim tridesetim vrhom. Tudi to je bil eden od vzrokov, da sem izbral vrh s številko 30. Drugi vzrok, zakaj je Jasreb ravno sedaj prišel na vrsto, je obletnica konca I svetovne vojne. Žal so me obveznosti odvrnile od tega, da bi ga aktiviral 11. 11. ob 11.00 uri.
Nekaj slik je še tukaj.