Čaka nas slabih 12 km v glavnem zelo solidne gozdne ceste. Nekateri deli so sicer precej strmi, nekateri malce bolj poškodovani zaradi spravila lesa, a tudi za osebni avto ni prehude krize. Paziti je potrebno na padajoče skale, saj bregovi nad cesto, ki je vsekana v brežino, niso zavarovani.
V glavnem cesta poteka po gozdu, le na enem mestu se odpre lep pogled proti Kranjski Gori. Z avtom ostanem par 100m niže, kot je opisano na www.hribi.net. Vzrok je podrto drevje. Pot nadaljujem po dolini, na kartah označeni kot Železnica, ki se postopoma oži. Zaradi spravila lesa je sedaj tam vlaka, ki je povozila stezo. Pot poteka nekoliko drugače, kot je vrisana na kartah a ni bojazni, da bi kam zašli – levo in desno je strmina.
Pridemo na sedlo med Trupejevim poldnem in malenkost nižjim Lepim vrhom. Tu zavijemo levo med rušje. Teren je mešanica peska in zemlje, le tu in tam je kaka skala. Razen strmine ni hujših težav.
Vrh se pokaže malce pred tem, ko pridemo na mejni greben. Ima našo vpisno knjigo in križ na Avstrijski strani. Vse skupaj je videti dokaj ozko in strmo. Na žalost pa tudi dokaj poraščeno s koprivami. Sam vrh je zaradi varnosti ograjen z opozorilnim trakom. Aktivacija od tam ni možna, zato je potrebno poiskati varnejšo lokacijo.
Najdem jo nekaj 10m zahodneje, kjer se preko meje potegne travni jezik. Tu je dovolj prostora za varno aktivacijo tako z ene, kot druge strani meje. Fiberglas postavim točno na mejo, le spodnji del vertikalke in postajo bo potrebno prenesti preko mejne črte. No, z UKV trizobom ni problema.
Kljub ponedeljku se v logu nabere kar nekaj zvez, tako da je tudi po tej plati izlet uspešen. Vračam se po isti poti.
Še nekaj generalij. Približno uro vzame vožnja iz Škofje Loke do odcepa na gozdno cesto. Divjati se po njej ne da, zato za tistih 12km makadama porabim dobrih 40 minut. Hoja do vrha mi vzame približno uro in pol zmerne hoje. Sam vrh je prenevaren za aktivacijo, saj j eproti Avstriji prepadno. Po knjigi se vidi, da so vikendi precej oblegani. Pri postavljanju dipola smo omejeni s smerjo grebena. Paziti je potrebno, da se ne odpeljemo po strmih pobočjih. Ponekod se vidijo luknje, v katerih domujejo svizci. Tokrat nisem ne slišal ne videl nobenega. Jeseni mora biti izlet zaradi rumenih macesnov še posebno zanimiv. Kljub dejstvu, da pot ni markirana, bi jo le težko zgrešili.
Več slik je v galeriji.