Na pomembnih križiščih je smer za Vojkovo kočo označena, tako da z orientacijo ne bo problema. Avto pustiva na parkirišču malce pod kočo in jo preko travnika pod kočo mahneva v smeri, ki jo kažejo usmerjevalne table.
Pot je, kot pravi Bosis, »za kravžlanje živčkov«. Malo gor, pa potem dol, pa spet gor in spet dol – skratka več kor razgibana in v soparnem jutru kar utrujajoča – kljub temu, da večji del poteka po gozdu.
Približno na pol poti, kjer se najbolj spustimo, pridemo na rob, kjer se nam odpre pogled v dolino. Žal mrč preprečuje lepše razglede.
Malce zato, ker se zaklepetava, malce zato, ker so sicer številne markacije komaj še opazne, del poti proti vrhu opraviva kar »na počez«. Teren je kar zoprn, saj nisi nikoli prepričan, če se ti bo kje udrlo skozi listje, saj je med skalami kup lukenj. Klub vsemu sva v slabih dveh urah na vrhu. Vrh je sicer nekoliko bolj v gozdu in je označen s standardnim konfinom z X, skrinjica in druga oznaka pa je na robu.
PPS postavim v gozdu, Boris se namesti nekaj metrov bolj proti robu. Na UKV slišiva Francoza in v kasnejši debati na bandu ugotoviva, da sva bila prepozna za sporadik. Kljub vsemu se nabere kar nekaj zvez – tako na KV kot UKV, tako da sva po tej plati povsem zadovoljena. Prostor za antene tja do 40m je. Za kake daljše drate lahko zmanjka prostora.
Vračava se po bolj uhojeni poti, ki je očitno bolj obiskana. Malce pod vrhom raziščeva še rov, ki se konča v opazovalnici. Ostanek Alpskega zidu. Del poti se vračava po nekoliko spremenjeni trasi. Priporočam jo tudi kot pot dostopa – jo je precej laže slediti, kot najina brezpotja na začetku.
Postanek in hlajenje ob primerno ohlajeni tekočini v Vojkovi koči je več kot dobrodošel. Čaka naju še vožnja v dolino z mislijo, da bova še kdaj kako turo naredila skupaj.
Nekaj slik v večjem formatu je tukaj.