
Od tam nadaljujeva po cesti, ki je na karti označena progasto rdeče belo. Bila je popolnoma zasnežena, vendar so že bile vtisnjene kolesnice enega vozila, tako da sva se podala kar po njih vse do gozdarske koče na koti 1080 mnv. Ker na poti od Mašuna do tu ni nobenega omembe vrednega klanca, sva vozila brez težav, vmes sva še ustavljala za fotografiranje zimske idile.

Na poti do gozdarske koče
Na koti 1080 m, kjer je po karti stičišče štirih poti, sva parkirala, saj po cesti, ki pelje k vznožju Škodovnika ni še nihče utiral poti, ko sem zapeljal iz kolesnic pa sem s trebuhom vozila že drsal po snegu. Zato je takoj padla odločitev, da od tu dalje nadaljujeva peš.

Na točki 1080

Zasnežen odcep za Škodovnik
Po tej cesti sva odpešačila do »križišča« kje je na karti narisan odcep levo, ki se tudi takoj konča. To je pri topografski oznaki za (manjše) brezno (črna prečrtana pika). Tu zavijeva na kolovozno pot in po nekaj deset metrih na razcepu zavijeva desno. Šele tu se začne pot vzpenjati in se kmalu, nekje na izohipsi 1000 mnv pot ponovno razcepi.


Odcepljena pot, ki v karti geopedije ni vrisana in hoja navzgor, S53IZ

Počitek, S53IZ
Od tiste, ki je vrisana na karti, se odcepi pot levo in vodi naravnost in strmo navzgor, nato pa poteka zahodno nekaj 10 m pod vrhom. Ko se zravna jo torej zapustiva, greva skozi redek gozd teh nekaj m nadmorske višine do grebena in nato po grebenu na sever do cilja. Hodila sva (s postanki vred) uro in pol. Na karti sem hojo označil z viola barvo.

Vrh Škodovnika je označen s kamnom.

Pogled z vrha nazaj po grebenu
Poleg kamna z oznako vrha razprostreva polivinil in odejo, hitro zloživa tehniko in postaviva obe palici. Manjšo za HB9 in večjo za mojo vertikalko. Prostor je za vertikalke, za 10 m višine je že potrebno poiskati luknjo med krošnjami. Verjetno bi se dalo postaviti tudi kakšen bolj »stisnjen« inv. V.


pps in S51ZJ
Ker sem zjutraj videl, da je bilo nekaj najav na SOTAwatch sva se z Iztokom dogovorila, da na 2 m najprej skupaj pogledava če še koga uloviva, potem naj bi na 2 m najprej delal lztok, jaz pa tačas na KV, nato pa bi še sam poklical na 2 m. Vendar iz te moke ni bilo kruha. Ko sva namreč oba, drug za drugim poklicala S56LXN/p, S56IHX/P in S56WPF/p (ki sva ju ujela tik pred odhodom), so tudi vsi ostali – upravičeno seveda – pričakovali zvezo z obema. Tako sva si več kot uro in dvajset minut podajala mikrofon. Ker je bil izkazanega nekaj interesa za 70 cm sva postavila še malo HB9, vendar sva priklicala le Franca S57ILF na Jesenice. Šele ob 1340 sem končno začel z delom na 7, 10 in 14 MHz. Z vmesnim krajšanjem sevalca in radialov je to trajalo cca pol ure, vendar nisem uspel priklicati nikogar. Verjetno bi bilo bolje, da bi ves čas vztrajal na enem bandu. Iztok je vmes naredil še nekaj zvez na 2 m. Skratka, ura je kazala že preko 15 po našem času, oba je že pričelo krepko zebsti v noge in čeprav brez ene same cw zveze, je bilo treba pospraviti. Temperature je bilo »le« okoli minus 5 stopinj C, vendar sonce, čeprav je prijetno sijalo in ustvarjalo lepo zimsko kuliso, ni imelo kakšnega omembe vrednega vpliva na temperaturo nog.
Sestopila sva po isti poti, v cca 40 minutah sva bila v avtu in ob mraku v Zagorju.
V mojem dnevniku se je nabralo 32 zvez, od tega jih je 10 Sota to Sota in v Iztokovem 35 zvez, od tega 13 S2S. Vsak po eno zvezo imava na 433 MHz, vse ostale so bile na 145/fm. Oprema: FT817 na 5 W in HB9MTN.
Hvala vsem za zveze, Janezu S51ZG tudi za spot.
73
Sergej S51ZJ in Iztok S53IZ