Služba zahteva, da ostanem doma še štiri dneve in tako upravičim državno subvencijo za skrajšani delovni čas.
Ampak doma je v tem mrazu dolgčas saj nimaš kaj delat zunaj. Zemlja je pomrznjena, beton ne mara temperatur pod nulo, vrt in rože pa tudi že počivajo in čakajo pomlad. Pa še otroci so v šoli in žena v službi. Je sploh še kakšna druga možnost kot, da SOTAdegeneriranci pomislimo na kaj drugega kot na zadovoljevanje naših potreb? Sam je ne poznam!
Uvod je končan!
Burja se je pri nas že polegla. Snega nimamo! Ampak Pivka tudi ni tako daleč, da se ne bi v pol ure snašel tam in naskočil enega od tamkajšnjih vrhov. Fantje na lokalnem bistriškem mtb forumu odgovorijo, da je snega bolj malo in je v glavnem suh in napihan. Ko se moja gospa odpravi od doma kaže domača vremenska postaja -8°C. Pogled na postajo v Palčjah (pri Pivki) pove, da je tam le stopinjo bolj mraz. Ni kaj razmišljat! Lonica, prihajam!
Štart ture!
Par kilometrov naprej od Pivke je vas Trnje! Tu bo zadnja baza za naskok na zasneženo Lonico. Temperatura se je že malo dvignila in na kolesarskem števčku kaže solidnih -5°C. Makadamka proti vrhu Sveta Trojica je zasnežena, pozna se nekaj kolesnic vozil, vendar je sneg idealen za vožnjo. MTB gume grabijo bolje kot verige na avtomobilih. Kmalu se začne položni 8% vzpon. Držim se bolj roba ceste saj tukaj veter ne piha toliko kot meter dva bolj v levo.
Srečanje z gozdarji!
Na 900 višinskih metrih presenečeno srečam gozdarje. Višje v gozdu poje žaga, tule na poti pa logar s sprejem označuje žrtve za posek. Kasneje ugotovim, da zaradi previdnosti na od strojev razriti podlagi spregledam označen začetek planinske poti proti vrhu. Kolesnice počasi izginjajo, snega je že 20cm. Temperatura se je spustila na -6°C. Antibear zvonček je zaradi glisiranja po gladkem snegu utihnil in kot kasneje spoznam, postal sem neslišen. Da bi vsaj še neviden! Poslušam enakomerno bitje srca, pulz je idealen, v prste na nogah sicer malo zebe vendar ni panike. Koncentracija je usmerjena na pot in na to, da me ne zgrešim ozke, nekaj centimetrske špure kolesnice, po kateri je vožnja najmanj naporna. Naslednji trenutek, v delčku sekunde, poskoči adrenalin do konca. Skoraj do konca. Konec bi bil, ko bi bežal pred mrcino.
Srečanje z medvedi!
Glasen vrisk, kot, da bi se splašil prašič mi zaustavi ritem pritiskanja na pedale. Pet metrov pred mano,skoraj nad glavo saj je tu cesta usekana v teren, zagledam kako se dva medvedka v skoku obrneta proti bregu, skupaj še enkrat zacvilita in začneta svoj drn po bregu navzgor, stran od mene. Vsi me sprašujejo:" In si slikal? Je kakšna slika?" Ma dragi moji, prvo kar ti v takem trenutku šine skozi glavo je, da mladiča nista sama in da je medvedka nekje v bližini. Najprej pomisliš, da ja nisi vmes med njo in mladičema! Slabše variante kot to si res ne moreš zamisliti! Ne, nisem slikal! Skočil sem s kolesa, opazoval kako se medvedka oddaljujeta in šel nazaj po poti za dvajset korakov. Šele tu sem pomislil na fotoaparat. Ampak tamala dva sta se po 30 metrih le za trenutek ustavila, preverila kaj počnem in ko sem segel za aparatom, začela počasen umik navzgor. Jaz pa navzdol! Mama je bila danes službeno odsotna. Hvalabogu!
Dost mam!
Umikala sta se točno v smeri vrha kar pomeni v smeri mojega cilja! Res ne vidim vzroka, da bi še naprej preizkušal srečo, ki mi je bila danes očitno naklonjena. Počasi se spustim do prej zgrešene planinske poti, spustim sedež v "down hill" položaj, se še malo zaščitim in piči Miško v dolino. Malo po obratu opazim ob strani njihove sledi, ki jih med koncetracijo na vožnjo pred par minutami nisem niti zaslutil. Nekaj je bolj majhnih, nekaj pa prav grozljivih odtisov medvedjih copat!
Po osmih kilometrih vzpona in po dobri uri upiranja nizki temperaturi in hladnemu vetru se je končala prva iz niza neuspelih SOTA aktivacij.
Po prihodu v dolino je spet začelo, sicer rahlo, snežiti!
Še nekaj slik v fotogaleriji!
