Vrnila sva se nazaj v vas in zavila v vzhodni del vasi, čeprav je bil tam majhen znak o prepovedi prometa. Jaz, ki ne vidim prav dobro, sem ga namenoma spregledal, morajo ga pa tudi domačini, ki tam stanujejo. Na koncu vasi se začne slaba in ozka gozdna cesta dolžine kakih 4km. Z ne čisto pravim terencem sva se pripeljala do lovske koče na višini cca 1300m. Z navadnim avtom bi šlo bolj težko.
Od tu naprej sva šla peš proti severu po ozki in strmi grapi. Najprej je bila pot blatna, potem pa zasnežena. Višje se pot obrne proti zahodu, snega pa je bilo že 20-30cm, pa še kakšen zamet. V glavnem je Marijan gazil naprej, ki se je včasih padel tudi globje v sneg.
Zasnežena drevesa so se svetila v soncu:
Iz gozda sva po uri in pol prispela na sedlo, kamor se z nasprotne strani pride iz Železnice.
Ker tu še nisem hodil, sem moral na Garminu preveriti, ali na levo stran, ali na desno.
Pravi vrh je bil desni, se je pa horizontalna pot vlekla okoli vrha. Ruševje je že zelo zaraslo pot in je bil prehod včasih kat otežen.
Po par so metrih sva imela te poti dovolj in sva obrnila direktno navzgor strmo v hrib, ter po desetih minutah tik pod vrhom spet prišla na to pot. Vrh je prav takrat začela zakrivati megla, da ni bilo nobenih razgledov, razen malo v dolino na nesončni strani Alp.
Marijan med aktiviranjem
Pa še del najine RA opreme
Naredila sva 7 zvez na 2m-fm, 5 zvez na 70cm-fm in 1 zvezo s Francijem na 4m-fm. Bolj malo, a bilo je sredi tedna, pa še ta vrh je malo odmaknjen.
Nato sva delala še z avstrijske strani, kjer pa sva naredila eno napako na 4m. Jaz pozabljicec!
Toliko o Trupejevem Poldnu.
Malo manj teksta, pa več fotk.
Bojan
