Poti
Izhodišče:
Skozi Kranj se zapeljeva do Tržiča, kjer se usmerimo na cesto, ki pod hribi vodi proti Begunjam. Pred Srednjo vasjo se ostro desno odcepi makadamska cesta, ki vodi vse do koča na Dobrči. Ker se odcep nahaja v grmovju, ga najprej zgrešiva, zato se morava obrniti. Iz smeri Begunj je bolje viden. Kvaliteta makadama, ki je mestoma precej strm, se spreminja – ponekod boljši, drugod slabši, a brez prehudih problemov za osebni avto. Pripeljeva se celo nekaj višje, kot sem predvideval, da se bo dalo (modro).
Pogled proti Stolu in Begunjščici
Dostop:
Pot nadaljujeva kar po cesti, ki jo nekoliko više od najinega parkirišča zapira zaklenjena zapornica. Malo naprej naletiva tudi na zaklenjena vrata pašnikov Podgorske planine, ki jih prečiva in kmalu naletiva na markirano stezo, ki vodi proti vrhu. O poti ni kaj povedati – nezahtevno, a imam obutek, da sem na smrečjem pokopališču. Veliko starih raztreščenih, polomljenih, prevrnjenih smrek, ki čakajo, da jih čas spremeni v humus (rdeče).
Takole zapustite pašnik
Na bandu:
Na vrhu je več kot dovolj prostora za postavljenje anten. Že ob prihodu nanj ugotavljava, da so Julijci že v oblakih, s severa pa se tudi pričenjajo valiti temne gmote. Da naju slučajno ne zmoti slabo vreme se oglasiva prezgodaj, zato začetek ni najbolj obetaven. Milan prične na UKV-ju, jaz na KV-ju. Kmalu se zamenjava in nato to še parkrat ponovova. Kljub vsemu nama uspe narediti okrog 100 zvez na 7, 10, 70 in 145MHz.
Sestop:
Vračava se po približno isti poti s to razliko, da se ustaviva v koči (zeleno).
Koča na Dobrči
Zaključek:
Nezahteven izlet v lepem vremenu. Glede na število razstreščenih smrek na vrhu in ob poti je hrib pravi magnet za strele. Prihodnjič bova poizkusila preveriti, kakšen je dostop s smeri Lešanske planine, a najverjetneje šele, ko bo Dobrčo nadomestil Šentanjski vrh.