Odpravim se naprej proti Bohinjski Bistrici. Karta Po cca 1km bo potrebno zaviti desno (kota 1205) ali pa pustiti avto na levi strani ceste, kjer je večji makadamski plato (v tem primeru morate dobre 4km gozdne ceste premagati peš). Odcep z lahkoto zgrešite, ker se nahaja takoj za ovinkom
. Ker sem bolj komot sorte in je gozdna cesta zelo solidna se odpeljem po njej. Pri križišču (na karti ga najdete nad koto 1382) je potrebno zaviti desno na slabšo gozdno cesto, ki je pa še vedno dovolj dobra za osebni avto. Ker je bila zapornica dvignjena (vidi se, da je nekdo nanjo pozabil, saj od rje kar žvižga) jo veselo mahnem naprej. V tem križišču so na levi strani ceste tudi smerokazi, ki nas usmerjajo levo proti planini Pečana in Ratitovcu. Nadaljujem po cesti in oprezam, če se kje začne kaka pot, ki bi mi olajšala dostop do vrha. Pobočja pokriva dokaj urejen gozd, tla so poraščena s travo. Teren je precej kamnit in neroden za hojo, če bi se zadeve lotili kar povprek. Med skalami in kamni je precej lukenj. Vidi se tudi nekaj večjih jam in spomnim se na neuspešen lov na medveda, ki je po Sorški planini pred kakima dvema mesecema pobijal ovce in koze.
Avto pustim ob cesti na višini kakih 1350m in se naprej po cesti odpravim peš. Po par 100m z veseljem odkrijem dokaj strmo vlako, ki me pripelje na vrh.
Kljub iskanju kakega konfina ne najdem. Vrh je posekan, razpotegnjen v greben in poraščen s travo. Koprive in kake bolj bodičaste rastline se še niso zarasle. S postavljanjem vertikalke ni problema, tudi za dipol bi bilo dovolj prostora. Štori in skale poskrbijo, da se da urediti kar udoben PPS.
Kake pretirane aktivnosti na bandu ni. Vidi se, da je definitivno konec dopustov, zat tudi precej "starih" znancev manjka. Toliko, kot sem tokrat menjal bande, jih nisem še nikoli a mi je na koncu vseeno uspelo prilesti preko 50 zvez. Pogoji so nenavadni. V ene konce signali obojestransko odlični, v druge komaj skompletiramo zveze. Morda je vzrok tudi dejstvo, da je Črni vrh skrit med višje vrhove. Za piko na i poskrbi še S2S zveza z Jurijem.
Vrnitev je po isti poti. Razgledujem se, če bi bil vseeno še kje kak dostop a ga očitno res ni. Na parkirišču pod smučiščem se ustavim, da naredim še en posnetek vrha s tistega konca in sproti poklepetam z voznikom kamjona, domačinom, ki prevaža les ter jo počasni mahnem proti Loki.
Večji del poti je primeren tudi za kolesarski vzpon. Problem lahko predstavlja končni pristop - vlaka za les. Sicer izgleda lepo, je pa strma ko vrag in dokaj mehka. Mestoma so preko nje podrta drevesa.
Nekaj slik je tukaj.