ko mine, prihaja po svoje žrtve.
(Martin Kessel)
Pa čisto preprosto se je začelo: ko si je one zamislilo, da ima sosed mehkejšo vejo pod ritjo in na njegov bu bu ba (bejš stran) ni reagiral, je ob prvi priliki vanj potuhnjeno zagnal krepelce.
Morda pa je bil lastnik mehkejše veje bolj »pameten« in je razumel oni bu bu ba ter se je raje umaknil. Že imamo princip - pametni odneha! In kaj se zgodi potem? Oni, ki ni »kao« pameten hitro ugotovi, da sistem kamna in krepelca v glavo deluje, in tako so kmalu vse veje njegove. Postal je gazda. Ta pameten pa je moral potem vsakič vejo vzeti v najem; kako to gre, je vsem jasno.
Enkrat so prišli na obisk oni bolj (ali manj) kosmati. Bilo je tako lepo, da se jih nikakor niso mogli znebiti. Gazda je sklical tajni sestanek vseh, domačih in pametnih – danes bi rekli naših in bolj naših. Hitro je določil, da gredo pametni nad goste s krepelci in fičafaji, njegovi pa jih bodo pri tej raboti burno podpirali s tuljenjem. Ni hudič, da jih ne prepodijo.
Skozi zgodovino se je seveda vse razvilo in dodelalo. Še vedno pa je le peščica tistih, ki zadeve obvladajo, ostali pa so »kanonfutr« in statisti. Seveda so tudi med eksperti velikanske razlike, a vsakdo od njih si misli, da je Nr.1. (in ostalim v diplomatski maniri dopoveduje, naj gredo hitro in daleč stran)
Že zdavnaj je Heraklit iz Efeza (njegova ali njegove šole je tudi tista Panta rei), tudi Heraklit Mračni mu pravijo pogruntal:
Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje, iz drugih svobodne (iz knjige Predsokratiki)
Po njegovem se vse dogaja zaradi boja nasprotij, enakost vseh ni možna! (ma, kakšna demokracija neki!). Zakon boja za obstanek je sila enostaven: močnejši si pridobi več in si to tudi zasluži.
In kako je danes?
Sila poenostavljeno - rezultat vidimo predvsem v vsebini takvina, ostalo je itak posledično. In kakšno zvezo ima to z našo aktivnostjo? Pomislite!
Abstinenca je bila le prehuda, premagala je tudi vročino! Z Juretom se domeniva, da se odpraviva na Kobiljo glavo s planine Lom. Avto pustiva pri tabli, ki označuje mejo TNP. Priporočam, saj je vozilo v senci!
Nisva prav zgodnja, a pri prvih hišah ni čutiti nobenega življenja. Včasih se je slišalo vsaj cingljanje zvoncev! Mahneva jo kar po kravji stezi, najprej levo, pa desno, kakor komu paše, važno je, da zginemo v gozd na skrajni desni strani senožeti. Tisti, ki imate kondicijo, jo lahko mahnete pri partizanskem spomeniki direktno navzgor. Prav hitro smo na grebenu, odpre se nam pogled na soško stran. Tokrat je v zraku še vedno ogromno vlage, vse je bolj »impresionistično«.
Žal se v tem letnem času veselje kmalu konča. Trava in razna druga podrast odlično uspevata! Glede na ime hriba, lahko rečem, da kar hitro pridemo v (konjsko) grivo, ki se je ne znebimo praktično do vrha. Na misel mi je prišla prva kitica one narodne, saj veste katere. Le kje je junak, da bi »naredil« drugo kitico!? Trava je tako visoka, da je stezo težko slediti, pa tudi tam, kjer jo, se zatikaš in spotikaš, da še kakšna sočna ne pomaga. Saj veste, kako je s hojo po vodi: dokler je do gležnja, je prav prijetno, ko je pa do pasu in čez, je hoja sila težka. Tu pa tam je videti tudi delo divjih svinj (?). Ko sem bratu pravil, kako je bilo, je modro rekel, da vsaj ledu na poti nisva imela. Ja, tista tura, januarja 2012, je bila pa nekaj posebnega! Na parih mestih bi prav prišla alpinistična oprema. Zdi se mi, da sva že preden sva prisopihala na Vrh Klonic, zaslišala oglašanje ovac nekje zgoraj. Spomnim se enega prvih obiskov hriba – vrh je bil popolnoma posvinjan!
Greben od Vrh Klonic - že tam sva bila sita gaženja:
Pod vrhom sem že tako videl:
Škoda, da nisem razumel pogovora. Morda sta hvalila okusno hrano:
Še malo:
Pogled proti vzhodu: desno je Porezen, špička levo pa Blegoš
Na vrhu je pihal ravno pravšen vzhodni veter, če ne drugega, je odganjal mrčes, pa tudi naju je nekoliko hladil. Nekje zadaj, nižje v gozdu, pa so veselo meketale ovčice, samo Izidorja ni bilo videti. (Šele doma sem ugotovil, kako in kaj je z Izidorji). Ena, morda najbolj firbčna, je prišla celo na obisk, a ji je Jure hitro dopovedal, da si z nama ne more nič pomagati. Kar hitro je kapirala. Sreča, saj ni prav nič prijetno v ovčji družbi. Glede na količino trave – tja proti sosednjem Jalovniku je videti še višja, bi lahko tukaj pasli solidno čredo slonov!
Postavljanje antene:
Ti, prva na 2m je v logu:
PPS sva postavilo nekaj metrov pod vrhom, par metrov vsaksebi. Na mojo žalost, je nova pridobitev, mali francozek, takoj, ko sem pritrdil elemente HB9CV, razpadel. Kar precej časa sem iskal dele. En delček, mali vijak, bo moral počakati do naslednjič. K sreči sem v nahrbtniku pozabil male klešče, drugače bi bil prav čudna figura na poti v dolino. Še sedaj mi ne pade na pamet, kako bi HB9CV razdrl.
Ravno, ko sem se hotel fakirsko namestiti za postajo, je prišel z vrha par, ki je bil na obisku pri hčerki – pastirici, kot se je izkazalo kasneje. Brez EPP pač tudi tokrat ni šlo. Vedno večkrat srečujem po gričih ljudi, ki jih naše početje zanima. Saj smo res še kar zanimive pojave. Bog ve, kaj vse sem zamudil na bandu, hi
KV & 2m PPS:
6m PPS:ž
Pogoji na 6m so bili tokrat odlični. S tako eksotičnim klicnim znakom je najlažje klicati CQ. Zaupam v sodobne komunikacije in se nadejam vsaj skromnega zanimanja. Zavestno se nikoli nisem ukvarjal s tem bandom, zato mi je vse novo. Sicer pa me še po petdesetih letih hamovščine vznemiri celi UA9 na KV ali pa kakšen OK na 2m. Ni čudno, da sem se prekasno zavedel, da sem pozabil pokriti ta glavni senzor! Kakšen je rezultat in kako izgleda izdelek pri sila gostih laseh, pa itak veste.
Tokrat so v logu tudi prve zveze na 2m! Še nekaj visokih vrhov je, v delu je tudi večja antena, tako da bo tudi UKV bera boljša.
Skrajno levo je Mrzli vrh:
"naši" vrhovi: Kuk, Matajur, Stol, Mrzli vrh, Krn:
S hriba sva se vrnila po drugi poti, čez Šprinco na planino Stador. Ta pot je očiščena! Ni mi pa jasno, kje hodijo ovce, vsaj sledi, da bi tod hodile ni, ali pa imajo plenice.
Šprinca: Dooost, Krn se že vidi!
Ob poti: Svečnik (Gentiana asclepiadea)
Posladek:
V planinski koči, si privoščiva še nekaj tekočine, pošteno sva jo zaslužila. Iz kuhinje je tudi prijetno dišalo, a kaj, ko je bila skupina zamejcev, ki so že davno prevzeli laške navade, za najin okus preglasna. Hamovska ušesa so le navajena bolj šibkih signalov, da ne omenim onega malega gumbka …
Med potjo na planino sva srečala par priložnostnih planincev, ki so šli do vikenda, ki je pod vrhom, ob robu gozda, na obisk k svojim otrokom, ki da pasejo ovce. Kako je s to rečjo, pa lahko preberete tukaj.
https://www.facebook.com/dinaricum
http://www.delo.si/prosti-cas/potovanja ... -ovac.html
Requiem aeternam dona eis!
73 es cu Jurij, s57x