Naša SOTA popotovanja niso več poceni. Morda je rešitev z združevanjem aktivacij. Za nekoga, ki je bil dve uri na poti do izhodišče, je bolj racionalno, da porabi še uro, dve, in ima dvojni užitek v žepu oz. logu.
Tisti, ki je hodil po krajih v okolici Idrije ve, da je tu kar nekaj vrhov, ki jih lahko obiščemo v enem dnevu. In to brez »turbo« aktivacij in vožnje na sam vrh.
Tudi Špik je tak hrib. Brez težav lahko osvojimo še Javornik ali Špičasti vrh.
Iz Črnega Vrha nad Idrijo se hitro vzpnemo na prelaz Vrh Gore. Takoj za levim ovinkom, ko se cesta zravna, je na levi strani kapelica, desno pa se vzpenja pobočje Špika. Par metrov naprej se odcepi desno makadam.
Hitro pridemo do križišča, ena cesta se odcepi desno po vzhodnem pobočju – ta me še čaka, nadaljujemo levo, cesta se rahlo vzpenja, na levi kmalu zagledamo Špičasti vrh. Ne moremo zgrešiti poti, ki se strmo vzpne v hrib. Do tu se pripeljem z avtom. Nimam slabe vesti, čaka me ravno prav poti, da se ogrejem in še daleč do tja, da bi se spraševal, kaj je meni »tega treba bilo«. Najbolje je, da se držimo, kjer se da, starih gozdnih poti. Te so zmeraj speljane najbolj racionalno.
Držal sem se osojne strani. Zaradi zimskega vzdušja. In res me je kasneje med aktivacijo pošteno zeblo. Kako ne, podložena vetrovka je ostala na toplem.
Na vrhu so postavili celo tablo. Morda bo naslednji korak pacanje markacij.
Z malo fantazije postavimo anteno brez težav, nobenih klinov ne potrebujemo. Nobene dileme ni, kam postaviti postajo in pa »ta zadnjo«.
Tihožitje s številkami (kadar ostrina ni dobra, nekateri fotografi to razglasijo za umetnino, jaz pa navadno posnetek pobrišem. Ker nimam druge, to sliko razglašam za umetnino
):
Del poti se spustim kar po bregu. Sila priporočljivo za hame mojih let! Sem že pozabil, da sem še pred nekaj dnevi komaj oblekel gate.
73 es cu, Jurij, s57x