Tokrat je rampa odprta. Kadar nameravamo na Veliki Modrasovec, v tem križišču zavijemo levo.

Rdeča sled je vzpon.
Nič kaj prijetna hoja, del poti sem šel po precej zaraščeni, vendar brez problemov prehodni poti, zadnji del pa sem jo mahnil kar direktno na vrh. Na tem delu poti pa je praprot! Pa tudi koprive. Prilezem direktno h kamenju, kjer postavim PPS.
Sam vrh je nekoliko južneje, nikakor pa ne tam, kjer je narisan na AdriaTOPO.
Veter prinaša precej močne base iz smeri Čavna. Pa bi pričakoval drugačne glasove

Vračam se po rumeni sledi. Sprva po neizrazitem grebenu, tudi tu je trasa videti izsekana (kot v posmeh, se je skozi meglo prikazalo sonce!),
kasneje pa kar po bivši eksploatacijski poti. Le zakaj bi potem, ko sem pridrčal do nje, šel po poseki in gostjem podrastju, direktno k avtu?
Pot je sedaj prav prijeten sprehod. Oko vržem na še meni neznan Mrzovec; bo počakal na lepe jesenske dni?
Levi hrib je TK-005.
Nekaj posebnega mora biti, saj LD Trnovski gozd v svoji predstavitvi pravi naslednje:
V časopisu Soča so 4 julija 1872 o Mrzovcu zapisali:” Trnovski gozd in njegovo hribovje, ki se pred njim in za njim mogočno razteza, to so naši hribi in ponosno lahko rečemo, da če si bil kedaj na Goriškem, pa nisi bil na največjem vrhu naših hribov na Mrzovcu, si več grešil in več opustil nego on , ki je šel v Rim, pa ni papeža videl “.

Domov se vrnem po modri sledi, ponovno sem si moral ogledati, kje sem prvikrat vandral. Verjemite, daleč pod vrh pridemo najenostavneje kar po poti, katere izhodiščno točko sem napisal na začetku, odsvetujem pa dostop z juga ali vzhoda skozi varovalni gozd. Je pa tudi to po svoje zanimivo.
73 es cu, Jurij, s57x
p.s O klofanju pa nič? Dobro je šlo, pa to je itak drugotnega pomena, mar ne?