Sprva želim narediti krožno turo (povratek preko cerkvice Sv. Duh), a se stvari zasukajo drugače, saj me pri povratku preganja dež. Med hišami iščem pot, ki bi me pripeljala na senožeti in pašnike nad vasjo, a je vse do kapelice v zaselku Trševje ne najdem (rdeča sled). Pot pelje do pašnika, naprej je potrebno kar počez. Trava k sreči še ni problematična, drugače bi imel slab občutek. Del brezpotja pelje tudi skozi grmičevje in nizko drevje, zato je kar nekaj zatikanja in preklinjanja.
Ko se prebijem skozi prve zapreke, je nadaljevanje poti bolj prijetno. Odpravim se preko pašnikov po stezicah. Ta del pohoda je prav prijeten in tudi nekaj razgledov bomo deležni. Žal me pot pripelje nekoliko previsoko, zato se moram spustiti po zaraščenem kolovozu na makadamsko cesto in po njej do znamenja na sedlu med Streliškim vrhom in Srednjo goro.
Nadaljujem kar po grebenu od križa naprej, a se na koncu vseeno spustim na konec makadama. Tu naredim napako in jo mahnem desno po precej široki vlaki tako, da bi prišel na vrh nekako po severnem pobočju. Dokler je vlaka obstajala, je bilo vse prav. Po koncu pa sledi najprej prebijanje čez ostanke vej in debel in nato mestoma kar težko prehodno brezpotje med skalami, ki pod listjem skrivajo luknje in veje. No, ravno po dveh urah hoje vseeno dosežem vrh.
Vrh je poraščen in označen. Preko njega pelje markirana pot, ki je v podatkih PZS še nisem našel (ali pa sem jo spregledal). Umaknem se par metrov od vrha, kjer je med drevjem ravno toliko prostora, da dvignem fiberglas in vertikalko. Z dipoli bi bila tu kar kriza. V etru sem kar nekaj kasneje, kot sem računal, a je žurka na bandu ravno tako dobra. Žal moram po malce več kot uri pričeti s pospravljanjem, saj pričenja deževati.
Vračam se po dobro markirani stezici (zelena sled), ki se ji pozna, da je le redko prehojena, zato je ponekod na gosto preraščena. Stezica pripelje do kar obširne jase (oznaka). Do tu bi se dober kolesar lahko pripeljal, saj naprej proti makadamu pelje precej soliden kolovoz. Podrobneje je to pot opisal Sergej.
Nazaj do avta sledim markacije in napisne tablice za Nanos, sam pa prihajam iz smeri za Javornik. Pot za Javornik gre preko sedla pri znamenju. Malo nad Podkrajem je kažipot za Sv. Duh. Če nebi nagajalo vreme, bi se vrnil po tisti smeri. No, sem si pa ob poti ogledal par ostankov Alpskega zidu.
Zadnjega dela poti na kartah ne boste našli, ne morete pa zgrešiti označene poti za Javornik in Sv. Duh. Spust z nekaj malega obiranja okrog bunkerjev je trajal eno uro. Če bi šel po isti poti tudi gor, bi izgubil manj časa na težko prehodnih brezpotjih.
Kljub takim in drugačnim zapletom, čisto spodoben izlet. Na koncu sem bil še hvaležen oblakom in dežnim kapljam, saj bi bil povratek čez pašnike kar pošteno vroč.