Na http://www.geopedia.si je vrisana markirana pešpot, ki pa je na nekaterih zemljevidih ne boste našli, ali pa je vrisana drugače, kot je res v naravi. Nič bat, markacij je precej. Torej. Vzpenjam se v smeri, ki jo na karti zarisuje rdeča sled.
Avto pustim ob cesti pr ribniku, saj kakih posebnih parkirišč ni. Od tu jo mahnem po asfaltu mimo kmetije, pa naprej mimo novogradnje, kjer se asfalt konča. Kar nekaj markacij in tabel je že v tem delu. Nadaljujem po res prijetni gozdni stezi, ki jo očitno uporabljajo tudi za izlete s konji.
Pot je kar razgibana. Pri Malem vrhu (483) nas pripelje na cesto. Ker so markacije tudi tu precej na gosto posejane, naslednji del opravim kar po njej. K sreči nobenega prometa, ki bi dvigoval prah.
Po cesti pridem do mesta, kjer stoji nekaj avtov. Na karti se to nahaja severno od predela, imenovanega Gotnik. Kljub temu, da glavne belo – rdeče markacije silijo naprej po cesti v smeri Rašice se odločim, da zavijem direktno proti vrhu po mestoma komaj vidni stezici, ki pa je tudi markirana, a bolj po domače.
Res prijetna pot, speljana med vrtačami, me pripelje na Vrh Staneta Kosca tik za rdečim stebrom, ki označuje vrh. Na Povodju na eni od tabel piše uro štirideset. Kljub nekaj postankom zaradi orientacije pridem na vrh v dobri uri.
PPS postavim ob ograji APEK-ovega objekta. Prostor sicer zavzemajo robide, a sem se uspel namestiti kljub temu, da je bilo prelite nekaj krvi. Ugotovitve glede signalov so podobne, kot dan prej na Jazbini. Dosti bolj šibki signali, kot sem jih navajen. Na momente je sprejem kar otežen, saj je preglasnih obiskovalcev kar nekaj.
Vračam se mimo planinskega doma, ki je zaprt. Del poti spet opravim po cesti, in sicer do mesta, kjer sem pri vzponu cesto zapustil. Nabijanje makadama je muka, zato me »domače« markacije hitro potegnejo v smeri Velikega vrha. Čaka me prijetna gozdna pot, ki resnici na ljubo poteka malo gor, malo dol.
Zadnji del spusta z Velikega vrha do ceste pri Malem vrhu je sicer nekoliko strm, a je to vseeno boje, kot pa makadam. Razen gamsa celo pot ne srečam žive duše.
Lepa pot, ki pa jo nekoliko kvarijo deli po cesti. Idealno bi bilo združiti pot preko Velikega vrha z zadnjim delom poti pri vzponu. Prostor za PPS pod razglednim stolpom je dokaj omejen – posebno če imamo v mislih tudi druge obiskovalce.
Še nekaj slik s komentarjem je tukaj -> …
teodosius bo kmalu dopolnil 2 leti. 
...