Zemljovid.
Ste že slišali za Lipsenj? Jaz tudi ne! Kaj pa za Križno jamo? Za njo pa skoraj sigurno, saj je znana kot ena naših najlepših jam, ki jih lahko obiščemo ko se gremo turiste. Njen ogled je sicer omejen na manjše skupine in je mogoč le po predhodnem dogovoru. Če te v postonjski jami prevažajo z vlakcem, te domačini v Križni jami vozijo s čolni. Jama ima namreč kar 9 jezer in sprehod po njej je mogoč le s plovili.
Na Krasu so nam spet obetali oblačno in megleno vreme. Za notranjost je bilo napovedano sonce. Po zadnjih treh deževnih aktivacijah se mi je bicikel prav malo zasmilil in treba ga je bilo malo peljati na sprehod v sončen dan. Tam pri Lipsenju najdeva ob stranski cesti eno pripročno parkirišče in kmalu grizeva po makadamu proti Sveti Ani. Tu naju pričakajo domači psi. Tale mali, ki se nekaj repenči in zaganja v noge se kmalu pomiri, tisti pri sosednji hiši pa deluje kot, da ni jedel že nekaj dni in le debela veriga me rešuje, da mu nisem za zajtrk. Ura je namreč še zgodnja, saj se je sonce komaj dvignilo izza hriba, ki se dviguje nad križevim potom, vaščani so v službah in tile pasji sinovi so določeni, da čuvajo vas.
Na koncu travnika pri zadnji domačiji se začne prva postaja Križevega pota. Tu je Pilat obsodil Kristusa na smrt. Na naslednji, ki je še na ravnini si je Kristus vzel križ na rame, na tretji, ki je že v strmem terenu pa Kristus prvič pade pod križem. Tako pravijo! Pot je v prvem delu, kljub začetnem klancu in padlem listju, s kolesom lepo prevozna. Vzporedno ob njej, nekje do pol poti, sicer poteka tudi položnejši kolovoz, ampak ta ne ponuja nič zanimivega za videt, prebrat, se naučit. Nekje med šesto in sedmo postajo se pot počasi prevesi v neprevozno strmino in proti vrhu nadaljujeva kot vsi normalni ljudje, ki pridejo po tej stezi na vrh. Peš!
Na vrhu, kjer je nekoč stalo gradišče stoji razkošna, obnovljena cerkev, ob njej pa star, izdvojen zvonik, ki se je predal modernim časom in služi za oporni stolp antenam, ki milo rečeno kazijo vrh. Nič kaj lep ni pogled na sračje gnezdo, ki je nastalo z besnim postavljanjem anten na njegovi strehi. Po čem iz doline prepoznaš Križno goro? Po tem, da vidiš na vrhu hriba eno škatlasto stavbo, ki deluje kot, da je nepočesana.
Na vrhu je tako dosti prostora za postavitev antene, da postajam že kar malo nejevoljen, medtem, ko se neodločeno sprehajam naokoli in prevzetno izbiram najprimernejši položaj kjer bi posadil svojo tazadnjo.
Band je tih, dvomim, da mi antena deluje, es ve er ne migne. Pokličem CQ in dokaz, da je vse v redu pride nazaj kot huronski pile-up. Yapadabaduuu, spet bomo uživali. Naslednje pol ure, vse do klica in s2s zveze z f5ukl/p je na frekvenci veselje. Andreu prepustim frekvenco, se umaknem na 30m, sledi še 20m in povratek za zamudnike na 40m band. Malo višje se slišijo čisti PSK signali in ker mi radovednost ne da miru pokličem še dva nemca, ki delata tukaj digimode. Moram reči, da je na 7MHz lažje delat v PSKju kot na 14MHz saj je precej manj postaj in s tem QRMa snagatorjev. Verjetno bo tudi naslednje digi javljanje samo na 40 metrih.
Spust s Križne gore se je nadaljeval po le delno markirani planinski poti po severni strani hriba, ki pelje do Križne jame. Vhod vanjo nam preprečujejo železne rešetke in za obisk podzemlja se bo treba v prihodnosti najaviti.
Makadamko, ki vodi proti izhodišču ture kmalu zapustim in se po praljični deželi notranjskih gozdov pripeljem do razvalin gradu Šteberk. Mogočno skalovje zaseda celoten greben, lepo so vidni zunanji obrambni zidovi, notranjost in ruševine stražnih stolpov pa ti dajejo občutek kot, da je bil grad zapuščen šele pred kratkim. Gledam, opazujem, kraljične ne vidim. Sluti se sicer prisotnost stražarjev, vojakov in jezdecev na konjih, a v resnici je vse naokoli le prekrasen mir, tišina, suho jesensko listje in prijetno božanje pozno jesenskega sonca. (da se ne stopiš!
)
Malo pod gradom je na robu vasice Podšteberk izvir Obrh, kjer izvira potok Šteberščica, ki se kasneje, ko pride do vasi Lipsenj preimenuje v Lipsenjščico in nadaljuje svojo pot na cerkniško polje. Tu v požiralniku izgine v kraško podzemlje. Po ogledu izvira, njegovega jezerca in bližnjega zapuščenega mlina izginem iz teh krajev tudi sam. Na zahodu me že čaka zid iz oblakov in potihoma se veselim dne, ko bo spet zapihala domača burja in bomo imeli tako vreme, kot je bilo danes na Križni gori.