Tokrat sem si za dostop izbral drugačno smer. Zapeljem se do Podgorja, ki je znano izhodišče za vzpon na Slavnik. Ob igrišču, kjer je tudi označeno parkirišče, se napotim po gozdni cesti v smeri lovskega zavetuišča, ki ga določim za izhodišče. Tako si prihranim dobro uro nezanimivega pešačenja skozi gost gozd po dokaj solidni cesti. Vidi se, da so ravno obnovili kanale za vodo, ki so precej globoki (temno modra) in za nižje avte kar zoprna ovira.
Najprej nadaljujem po gozdni cesti južno od Kojnika (rdeče), ki me kmalu privede na pogorišče izpred let, ki si počasi a vztrajno celi rane. Večino požganih dreves je polomila burja, na nekaterih se vidi, da jim je z motorko pomagal človek. Kmalu pridem na greben, kjer se odpre pogled proti Slavniku.
Pot ne morete zgrešiti, saj se jasno vije po grebenu. Nadaljujem proti »špici« za katero sem prepričan, da je Golič, saj je na njem postavljeno znamenje z imenom in višino vrha.
A glej ga vraga. Ponovno smo naleteli na »past za aktivatorje«. Vrh, na katerem stoji oznaka sploh ni pravi vrh. Na kartah je označen s koto 865m. Do pravega vrha, na višini 890m nas loči še kakih 15 minut hoje. Očitno se je napake zavedel že kdo prej, saj je bil konfin, ki označuje koto zasut s kamenjem.
Prostora na prostranem travnatem vrhu je več kot dovolj za kakršne koli antene. Problem lahko predstavlja najti dovolj globoko zemljo, kamor lahko zabijemo kline. Me je kar namučilo vse skupaj. K sreči sem pred odhodom še enkrat pogledal najave in videl, da bo kar nekaj naših tudi v luftu, zato zadnji trenutek dodam v nahrbtnik tudi UKV opremo. S Karavank in Kojce so signali dobri, ostalih pa niti slutim ne. Tudi klicanje na 2m FM ostaja brez odziva. Primorska spi. Vstani Primorska!
KV aktivnost je nekako pričakovana za aktivacijo izven vikenda. Po celem mesecu večinoma stari znanci, a tudi nekaj novih znakov se najde v logu. V dobrem letu se mi prvič dogodi odpoved opreme – crkne kablček od CW ročice. K sreči imam s sabo tudi rezervno varianto – malo ročico za KX1, ki se direktno fiksita na postajco. Po povratku pa me čaka malo bolj natančne pregled vseh kablov, saj bodo zadeve ob nižjih temperaturah postale še posebno delikatne.
Vračam se malo po ovinkih. Malo po poti in malo počez se odpravim s smeri Lipnika, kjer se odprejo lepši pogledi na drugo stran – na pot, kjer sem se vzpenjal pred leti. Dol pod grebenom Lipnika žari v jesenskih barvah. Nekaj časa sledim greben, nato se spustim proti kolovozu, ki me pripelje do avta.
Nezahtevna tura primerna za vsakogar. Od izhodišča do pravega vrha je cca 1 ura zmerne hoje, povratek je bil pol ure daljši. Celoten krog je dolg slabih 9km. V primeru, da bi štartali v Podgorju, se prehojena pot podaljša za dobre 4km v eno smer.
Pri povratku preizkusim še eno gozdno cesto (svetlo modro), ki se konča pri železniški postajo. Kvaliteta ceste je ista, kot pri dostopu, je pa vse skupaj nekoliko daljše.
Več slik je v galeriji.