. Naj mi Fleming ne zameri, a se nisem mogel upreti povezavi njegovega 007 in tegale hriba. Že nekaj časa sem pogledoval proti vrhu, ki mi je še manjkal v gornjem delu CP območja. No, pa je le napočil njegov trenutek (hrib) ali pa njena ura (Kojca) – kakor komu drago. Izhodišče
Vzpon pričnem s prevala Vrh Ravni od koder poteka najkrajša pot do vrha. Do prevala pridemo skozi Cerkno, kjer se moramo odločiti – po cca 4km krajši a precej strmi, ozki in ovinkasti cesti skozi Zakriž v smeri vasi Jesenica ali pa malo na okoli – mimo vasic Trebenče, Gorje in Košenja, kjer nas cesta pripelje nad Zakriž in naprej prav tako proti Jesenicam. Preverim obe varianti – prvo na vzponu in drugo – dosti bolj poznano že od prej – pri spustu. Definitivno je druga varianta boljša. V Jesenicah nas neizrazit kažipot usmeri desno v smeri Kojce, Zakojce in Porezna. Cesta kmalu postane makadamska, v zadnjem delu tudi precej slaba. Vrh Ravni težko zgrešimo, saj je stičišče mnogih cest in poti.
Vzpon
V pravilno smer nas usmeri dobro vidna tabla. Po podatkih s kart nas čaka cca 500m vzpona in 2km poti, kar je 1h45 po računski časovnici. Vlaka, po kateri je speljana pot, je na začetku precej blatna in drseča. Nato pot postane lepša in dobro markirana. Strogo se držim markacij in občasnih usmerjevalnih tabel, saj je raznih poti in stezic kar nekaj. Nagib vzpona se v glavnem giblje med strmim in bolj strmim, zato vključim reduktor in s »pol prve« zmerno in enakomerno napredujem. Razgledov ni, je pa gozd lep. Srečam domačinko, ki išče gobe a ugotavlja, da ni nič pametnega.
Prvi del poti se zaključi na manjši čistini, kjer je kup klopc, mizic in usmerjevalnih tabel. Celo streha za palčke se najde, kamor se lahko skrijete v primeru naliva. V nadaljevanju se pot še bolj postavi pokonci, tako da ponekod drsi že ob vzponu – kaj bo šele na povratku. Počitek za kolena predstavlja krajše skoraj vodoravno prečenje jase, ki se konča s pričetkom zadnjega vzpona proti vrhu, kamor pridem v uri in desetih minutah.
Vrh
Kmalu za tem, ko pomolim nos iz gozda in se znajdem na razpotegnjenem grebenastem vrhu ugotovim, da bo Kojco tudi potrebno peljati na remont podatkov. Kaj je na stvari. Kota, kjer se nahaja konfin za oznako vrha, je skrita v travi za drevesom polnim tablic.
Kot ugotovim kasneje se nahaja na višini 1300m. Napotim se po grebenu skozi gozd in hitro ugotovim, da tisti konfin ni na najvišjem delu. Spet so geometri oznako postavili tja, kjer jim je bolj pasalo.
Pridem do standardne pozicije, ki jo poznamo tudi z marsikatere prejšnje aktivacije. Senena kopica, skrinjica in spominska plošča. Okoli pa klopce in mizice. Skratka precej udobja. Dobro si rečem, smo v okvirih odmika, ne bo problema. Ostalo bomo raziskovali doma.
PPS
Raje kot na klopce se namestim za kopico, ki me varuje pred zoprnim vetrom. Anteno postavim med gručo marel, ki so veselo rasle na vseh koncih.
Prostora je sicer dovolj za postavljanje česarkoli. Aktivnost na bandu je boljša, kot sem pričakoval za petkovo aktivacijo. Največ problema je z UKV-jem, saj je Kojca v smereh največjih SOTA aktivnostih zakrita z višjimi vrhovi. Kljub vsemu zaključim z nekaj malega preko petdeset zvezami v dnevniku.
Povratek
Še enkrat se sprehodim po grebenu in se prepričam, da so moji izsledki pravilni, nato pa po poti vzpona nazaj proti avtu. Kljub dobri obutvi drsi, tudi kolena občasno protestirajo, zato spust ne traja bistveno manj kot je vzpon.
Zaključek
Dan ni bil namenjen lepim razgledom. Porezen je ves čas imel kapo, prav tako greben levo in desno od Črne prsti. V ostalih smereh je bila neprosojna meglica. Visoka vlaga v zraku je povzročila, da se tudi do odhoda teren ni osušil.
Oznaka za pravi SOTA vrh Kojce se bo premaknila dejansko na koto 1303, ki se nahaja na nasprotnem koncu grebenastega vrha – a je tudi skrita v gozdu. A nič bat - najbolj priljubljena lokacija okrog vpisne skrinjice še vedno ostaja uporabna.
Na gornji sliki se lepo vidi, da je napačno označen 1300m visok vrh – oni, 1303m, ki se nahaja bolj levo, pa bo pravi.
Še povezava do galerije -> TUKAJ