Prehojena pot
Gondola te pripelje na 2200m, v dobrih 3.5km je potrebno premagati slabih 400m višinske. »Skoraj po ravnem« pravi Boris. No, opisi pravijo drugače

Odprava se zbira
Okrog pol osmih se dobimo na spodnji postaji gondole. Dva radioamaterja in dva malo bolj normalna. Vožnja do vrha traja s prekinitvami zaradi sunkov vetra, ki gondolo ustavijo, precej dlje, kot je napovedano spodaj. Po poti v smeri vrha se zaradi tega odpravimo šele malo pred deveto uro.
Začetek poti in Prestreljeniško okno
Začetno melišče se konča pri prvem skalnem skoku, kjer se pojavi prvih nekaj klinov, pa tudi za kako skalo se je potrebno prijeti. Če bi dali kako zajlo, bi tudi prišlo prav. Aha, taka bo torej ta zgodba


Na Marsu ...
Pokrajina je divje lepa. Le tu in tam kaka drobcena rožica, še največ je neke vrste osata. Melišče se na nekih mestih malce posiplje. Teren ima kljub vsemu eno prednost – nikjer zemlje, ki bi se ti limala na grobe podplate in povzročala nesiguren korak na skalah. Tudi te so do dobra nasekane in grobe, tako da ni kake prehude skrbi, da bi kje zdrsnilo. Le tako presneto napokano je vse skupaj, da vsak korak in oprijem raje dvakrat preverim.
Čez planke (svizec desno

Prvi del poti poteka po južni strani grebena, ki hkrati predstavja tudi mejo. Zaključi se tam okrog Kaninske škrbine, kjer se nam prvič odpre pogled k sosedom – vse tja do Pekola, kjer sem pred leti na fotoaparat lovil svizce, Montaža, Špika hudih polic ...
Nadaljevanje poteka več ali manj natančno po grebenu, vse do vrha. Ta del je na nekaterih mestih nekoliko bolj zračen, tudi kaka zajla in klini se najde. Ob prihodu na vrh smo bili sami, a se je situacija hitro spremenila. En Italijan je kraval, cela skupina pa ... Končna analiza pokaže, da sem hodil nekaj malega preko 2 uri in pol, kar je nekako v okvirih, ki so opisani na hribi.net.
V akciji (leva slika je iz Borisovega albuma)
Nekaj prostora na vrhu je, a zagotovo ne toliko, da bi postavil dva kompletna PPS-a z dvema KV antenama. Zato se spravim na UKV, Boris začne na KV-ju, kasneje bi zamenjala. Dipola se ne da postaviti v idelani smeri, zato bi vertikalka še kako prišla prav. Vprašanje pa je, kako bi na čisti skali delovala. Bo potrebno enkrat preveriti.
UKV me kar malo razočara. Precej švohotni signali, če odštejemo Miloša in Sabino na Slatniku. Tudi Jurij z Golaka je močan – ma saj se vidimo. Z muko naredim par zvez s kolegico in kolegi iz Piranskega kluba, ki delajo SSB FD na Poljanah. Kako za vraga, saj jih vidim tja dol? Na koncu se izkaže, da so imeli probleme s postajo, ki je imela kakih 10kHz zamika med sprejemno in oddajno frekvenco. Presenečenje je 4m, kjer je zveza z Milošem in Sabino kljub zgolj vokiču z gumico v horizontalnem položaju celo boljša, ko na 2m.
Žal se prezgodaj pričnejo valiti nad nas temni oblaki. Glede na mojo predvideno hitrost pri sestopu se s težkim srcem odločim, da tokrat z KV-jem ne bo nič. No, vsaj opremo sem znosil na višinski luft, tako da tudi to nekaj šteje

Zadovoljni? Zadovoljni!
Vreme se uredi do zadnje vožnje žičnice je kake tričetrt ure. Vsaj pol ure bi se še dalo ostati na vrhu, prav toliko pa tudi pridobiti pri vzponu, če bi gondola vozila kot je treba. Poleti, ko imamo zaradi urnika vožnje še dve dodatni uri, pa bi bilo sploh dovolj časa za resno aktivacijo – le prevroče nebi smelo biti, saj nas sonce neusmiljeno žge celo pot.
Profil in nekaj statistike
Zanimiva izkušnja – še posebno zame, ki nisem bil nikoli kak poseben »skalaš«. Vzponi nad 2000, vsaj kar se mene tiče, bodo ostali bolj izjema, kot pravilo. Hvala Borisu, da me je pretental za tole, a mu v prihodnje ne bom več čisto vse vrjel na besedo – bo treba preverit, če misli resno

Še nekaj večjih slik je tule