Zato se bom tokrat omejil le na "tehnikalije."
Kot je bilo že enkrat omenjeno sem v gorah popolni analfabet. Če na hrib ne morem z biciklom, potem ni vreden obiska. Vzrok tiči v tem, da je sestop zaradi škripajočih, bolečih in zvečer otečenih kolen nekajkrat težji od vzpona. Malo težko za verjet, ampak raje nosim prevozno sredstvo eno uro na rami in se potem v dolino peljem kot gospod, kot pa, da se med spustom vrtim okoli pohodnih palic, kot en mali pijanec, ki mu pod nogami zmanjkuje trdne podlage . Marsikdo pozna tisti neprijetne občutek, ko ne veš ali bo koleno zdržalo ali pa te bo pekoča bolečina sesula na tla. Študiranje kart je pokazalo, da bi bil vzpon izpod Tinčkove koče v dolini Završnice skoraj v celoti prevozen. No, tja do konca Smokuške planine, do odcepa za Stol. Račun brez krčmarja! Že takoj po prihodu na izhodišče je bilo jasno, da je kolovoz prestrm in preveč posut z gruščem. Tako sem namesto čelade raje vzel klobuček. Kasneje se je izkazal kot enkraten pripomoček pri odganjanju rojev muh, ki so se na sedlu Šija odločile, da me pojedo. Ena se je zaletela v uho in kar ni hotela ven, &#%$/"$$%.
Vzpon do koče pri Mrzlem studencu je prijetno strm, vendar ničla v primerjavi s stezo, ki se vije od Šije, skozi rušje in pride na eni od serpentin na markirano planinsko pot iz Zelenice v Vrtačo. Slabo uhojena steza se vije meter levo, meter desno, pa še malo levo in desno direktno po grabnu navzgor. Zraka ni! In ura je tudi že okoli poldne. Se pravi, najbolj primeren kraj ob najbolj primernem času. Je pa zato bil v Vrtači popoln mir. Nikjer nobenega človeka, edino par tačrnih je čakalo na svojo drobtino kruha in to je vse. Z vsemi, ki so bili ta dan na vrhu, smo se srečali na poti. Oni dol, jaz gor!
Na vrhu je bila zaradi razgledov in miru poezija, zaradi nagajanja pri postavitvi antene preklinjanje in ob gledanju na majčkene, drobne mehurčke na koži začudenje. Bi se reklo, da je bila koža v parih dnevih dvakrat pečena! Sprej za na plažo je bil pa v prtljažniku. Za na plažo, prosim! Ne za v hribe!
Na vrhu sem poiskal senco na severni strani in tam počival naslednjo uro in pol! Dioda v veji napajanja se je izkazala in postaja je preživela svoje ponovno rojstvo! Že zjutraj sem častil rundo in zapil 60€.
Previdnost med sestopom je v poročilih s tur redkokdaj omenjena, zato sem na njo čisto pozabil in se že po nekaj minutah prekucnil in zakotalil meter, dva pod stezo. Strmina ni bila ena izmed tistih najbolj izpostavljenih na zgornjem robu, sicer bi se ne takoj ustavil in ko tako razmišljam, bi se še sedaj kotalil proti potoku Završnica.
Kolena so trpela, strmina je pela, peli so tudi pred kočo na Smokuški planini in pel sem tudi sam, ko sem se končno dotaknil svojega Puntota.
Na kratko povedano, v Vrtači je bilo lepo!
p.s.
-izbrana pot je iz hribi.net in se imenuje "Tinčkova koča - Vrtača (čez Smuško planino)"
-vrh je primeren za vse vrste anten
-med postavljanjem pazi na svojo varnost
Fotogalerija.
... mi pa nekaj ne gre skupaj. Velikost cepina. Si tam naredil montažo, ko izgleda, kot bi bil 4m visok, al' pa je tebe tako kurilo, da si se skrčil?