Za izhodišče sem si izbral parkirišče na smučišču Prvine (cca 870mnm). Pot me je vodila iz Škofje Loke preko Ljubljane do izvoza z AC za Trojane. Pot nadaljujemo v smeri Izlak in Zagorja, a se je potrebno zelo hitro obrniti v smeri Šentgotrda in Zaplane. Pri kakih 700m višine prilezem iz megle na sonce. Odlično:!: Kmalu nas bodo usmerjevalne table pričele opozarjati na smučišče Prvine. Cesta je kombinacija slabega asfalta z veliko udarnimi jamami in dokaj solidnega makadama. Avto pustim na parkirišči od planinskem domu, ki ga obnavljajo, zato je zaprt. Za slabih 70km poti porabim, z vmesnim postankom na bencinskem servisu, slabo uro in pol.
Pot nadaljujem najprej po gozdni cesti do smučarskega terena, od katere se desno kmalu odcepi peš pot (vikendi), ki je dobro označena z markacijami, zato je ni težko slediti. Pot je v začetku zmerno strma, a je prijetno speljana, tako da niti meni ne predstavlja noben problem
. Pot poteka veš čas po gozdu na severnih pobočjih Velike oz. Čemšeniške planine. Na sedlu pri Jelenovem rogu (1039m) se pot prevesi na južna pobočja. Pod mano je megleno morje. Tudi če ga nebi bilo, bi lepše razglede zakrivalo nizko grmičevje in drevje. Po slabi uri zmerne hoje z vmesnim "firbcanjem" in iskanjem kakega foto-motiva pridem do planinskaga doma na Čemšeniški planini. Vmes se s fiberglasom zapletem v zajlo tovorne žičnice, a jo k sreči ne poškodujem
. Vsa zadeva se odvija prehitro, zato se ustavim na čaju. Kot se izkaže pri povratku, ima dom podobno "božjepotno" funkcijo kot Lubnik za Ločane, Jošt za Kranjčane ali Šmarna gora za Ljubljančane, saj je obiska precej. Kljub dobremu čaju se ne morem znebiti občutka, da oskrbniki ne obvladajo najbolje svojega posla. Morda so imeli le slab dan.Od doma do Črnega vrha je le še kakih 15 minut počasne hoje. Celoten vrh je poraščen z visokim bukovim gozdom. Podrasti skoraj ni, razen na parih čistinah, ki omogočajo dostop sončnim žarkom do tal. Vrha ni težko najti. Označuje ga kup zloženega kamenja - "možic", kot pravijo nekateri. V neposredni bližini je lesena hiška in antenski stolp, ki po videnem precej spominja na to, da ima kak radioamater prste zraven. Ob tabli, ki označuje lokacijo koče, ki je bila požgana med drugo vojno, si uredim svoj PPS.
Prostora za postavljanje kakršnih koli anten je, kljub gozdu, dovolj. Bo pa drevje zagotovo odneslo marsikak "S" v raportu, kar se je v delu na bandu tudi pokazalo. Tako slabih raportov že dolgo časa ne. Žal je tudi 40m band skoraj neuporaben. CW, RTTY in SSB kontesti hkrati naredijo svoje. Celotno aktivacijo rešujeta 10MHz in 145MHz. V nekaj več kot 2 urah dela je narejenih nekaj preko 50 zvez. Vlaga in mraz, ki me počasi pričneta najedati, in neuporaben 40m obseg, me prisilijo, da z aktivacijo zaključim.
Povratek proti domu na Čemšeniški poteka kar malo križem kražam po gozdu, saj tako lep negovanega gozda na sedanjih aktivacijah še nisem srečal. Visoke, dokaj ravne bukve, vmes pa kaka prav nenavadno sktivenčena, so prav zanimive. Pri domu, kjer je zavetje, sije pa tudi sonce, se ustavim in dodobra pregrejem. Proti avtu se vrnem po poti, ki jo je možno premagati tudi s terenskim vozilom, a je na kartah ne boste našli. Od doma poteka nekako vzporedno s peš potjo, nato pa se pri sedlu (pod koto 1039) obrne na desno in se po parih ovinkih priključi gozdni cesti iz Prvin. Tu se nahaja še eno manjše parkirišče za vse, ki želijo po tej cesti na planino.
Še nekaj slik je tukaj.