Ker sem na Boču nekoč z otroci že bil, sem se z mojo YLko odločil za bližnjo Donačko goro na kateri pa do sedaj še nikoli nisem stal. Dostop od Rudijevega doma na parkirišču ni obetal kašnih posebnih težav saj je bilo sneg videti samo še na severni strani gore. Toda takoj, ko stopiš v gozd
te pričak trd in zmrznjen sneg na stezi pa sam led 
. Dereza pa doma. Sicer odlično speljana steza je do roba grebena ena sama ledena drča. Kljub temu vzpon poteka še kar OK. Kako pa bo izgledal spust so dokazale tri dečve in en mlad korenjak, ki so se zadeve lotili v SUPERGAH!!! Verjetno so si na parkirišču želeli, da bi imeli na riti vgrajen dodatne podplat saj so večino spusta opravili po zadnji plati 
Za vzpon sem porabil okrog pol ure in na vrh, ki pa je povsem kopen prišel kar primerno ogret, mraza pa enkrat za spremembo tudi ni bilo.
Postavil sem anteno za 144, 432 in 14MHZ. Na 144 sem imelz dobro poastavitvijo v zmrznjeni zemlji kar malo problemov saj nikakor nisem uspel primerno zapičiti pohodniške palice in mi je antena vsaj 5x padla
. Še več telovadbe pa sem imel, da sem naredil vezo z Dejanom S56WDN za katerega sem moral stati na podestu v iztegnjeni roki držati smučarsko palico z anteno v drugi pa mikrofon in postajo, pa še je bil signal ravno na meji slišnosti. Tik pred nočjo zaključim z delom in se odpravim nazaj po grebenu do ledene drče. Ker mi drsanje navzdol v cik caku ne diši preveč se na prvem primernem mestu odločim za svojo varianto - po bližnjici naravnost navzdol. Iščem samo mesta kjer je sneg videti najdebelejši saj se ga samo tam da predreti z peto. Takoj, ko stopim na bližnjico se tik nad mojim hrbtom prične oglašati sova.
Tako od blizu je že zelo dolgo časa nisem imel možnosti slišati. Z svojim oglašanjem preneha šele, ko zopet stopim na cesto. Očitno želi v svojem pragozdu imeti ponoči mir.S56JAZ