Predlog Jurija, S57X za skupno zimsko aktivacijo, me je takoj pritegnil. Dogovarjali smo se še z Milanom, S58MU, pridružil pa bi se tudi Jurijev brat Ivan. V načrtu smo imeli, da Javornik aktiviramo na čimveč bandih, vsaj z dvema postajama hkrati v etru.
Za skupno akcijo smo določili nedeljo, 21. 12., ki sploh ni čisto navadna nedelja. Jurij ima ta dan rojstni dan (Še enkrat vse najboljše
), prav tako pa bomo imeli možnost neposredno spremljati, če se bo ob nastopu zime ob 13:04 po lokalnem času, kaj posebnega dogodilo 
.Milanu se je zadnji trenutek zalomilo, zato jo sam mahnem preko Žirov in Idrije v smeri Godoviča in naprej do Črnega Vrha, kjer se sestanem s soaktivatorjema. Skupaj nadaljujemo po cesti v smeri Cola, kjer se po parih serpentinah levo odcepi makadamska cesta, ki nas pripelje na Šajsno Ravan – načrtovano izhodiščno točko.
Prvi vtis, ko izstopim iz avta je, da nas čaka čudovit dan. Občuti se inverzija, saj je tu precej topleje kot na Črnem Vrhu. Sledi nekako standardna procedura pred nadaljevanjem poti. Nalaganje opreme v nahrbtnike in privezovanje zadev, ki so prevelike za v nahrbtnik. Jurij se je zadeve lotil resno. Miza, stoli, dva akumulatorja, … Ni da ni! Pridruži se nam še Andrej, zagrizen alpinist in »plezalec« po stolpih kjerkoli je potrebno kake antene postavit.
Pot nadaljujemo po cesti, ki nas po kakem kilometru pripelje do kažipota, ki nas usmeri desno v breg na markirano pot. Snega na tleh je ravno toliko, da lepo škriplje pod nogami. Nekaj več preglavic povzroča žled po drevju, ki se zaradi inverzije veselo topi in pada na pot, tako da smo občasno deležni kakega manjšega ledenega presenečenja. Kakšnih resnih razgledov nismo deležni, saj pot vseskozi poteka skozi gosto bukovo gmajno.
Po časovnici (3km poti in pri tem cca 200m vzpona) je umirjene hoje za dobro uro. Šele na sedlu, kjer se nahaja Pirnatova koča, se razgled izboljša. Okoli koče je precej živahno, saj je zaradi proslave pri partizanskem spomeniku, ljudi precej. Privoščimo si dober čaj, ki ga je za zdravje potrebno malo okrepiti in kar hitro odrinemo naprej proti vrhu, ki je oddaljen še kakih 10minut hoje.
Načrt, da postavimo PPS prav ob razglednem stolpu na vrhu Javornika, spremenimo. Drevje na vrhu Javornika je še okovano v led in sneg, prav tako kot razgledni stolp. Visoke temperature pa že terjajo davek – z vseh koncev kaplja in curlja, vmes pa prileti še kaj bolj trdnega. Nič kaj primerne razmere za radijsko tehniko (le kdo bi mislil na glave
). Zato se po gasilski sliki odpravimo nekaj deset metrov nazaj, na jaso, ki nam bo služila naslednje štiri ure. Tu je prostora za antene več kot dovolj.Antene so v luftu kot bi mignil. KV vertikalko bi verjetno znal postaviti že v miže. Burje je ravno toliko, da zastava zaplapola in da ni prevroče. Jurij na svoj fiberglas obesi vertikalni dipol za 50MHz, 144/432MHz 4. el antena pa pristane na bližnji rogovili. Še meritev SWR-ov, Jurij si nadene času primerno kapo in lahko začnemo.
O UKV dogajanju bo kaj več povedal Jurij. Jaz se držim bolj KV-ja, vmes pa potalam nekaj pik na 2m in tudi na 6m. Začnem na 40m a kmalu obupam. Band je poln 9A CW tekmovalcev, zato se preselim na 30m, kjer zadeve lepo stečejo. Veliko starih znancev, ki jih poznaš že po melodiji telegrafije, a tudi kar nekaj novih znakov se pojavi v dnevniku. Nadaljujem na 40m, kjer za čuda ujamem prosto frekvenco ravno na 7032kHz. Ko se tudi tu pesem izpoje, poizkusim še ne 20m. Kar nekaj časa kličem CQ v prazno, nato se določim, da potalam še nekaj pik tekmovalcem. Pametna odločitev, saj se na koncu izkaže, da se v logu znajdejo štiri države, ki jih prej na SOTA odpravah še nisem delal W, VE, CT in UN. Ugotovim, da bo potrebno v bodoče 20m večkrat izkoristiti za SOTA DX-anje. Gre brez problema, le poizkusiti je potrebno.
Kmalu po pol tretji uri (MEZ) se je sonce skrilo za oblake, s tem pa je postalo hladneje. Tudi interes za naju upade, zato kmalu po tretji uri pričnemo pospravljati po tem, ko sva uspela v M/M stilu aktivirati šest bandov. Po malici (potica kjer testa skoraj ni) in zadnjih vzdihljajih borovničk se počasi odpravimo proti koči in naprej do avtov. Ravno pravi čas, saj je pot še prijetna za hojo, kako uro kasneje pa bi najverjetneje že pošteno drselo.
Pri avtih še ena hitra »na pol« reševalna akcija kot dokaz, kaj se lahko zgodi, če hodiš po neznanem terenu brez karte. Skupina Hrvatov se je na vrhu razdelila in odpravila do izhodišča po različnih poteh, no ker je ena skupina vmes zašla se je pojavila pri avtu s čisto drugega konca in bistveno kasneje, kot sta voznika pričakovala. Je bilo v njunem glasu že kar malo panike čutiti. No, na koncu se je vse srečno izteklo.
Prijeten dan smo zaključili ob čaju na Črnem Vrhu. Bili smo si enotni, da bo potrebno še kaj podobnega ponoviti.
Jurij in Ivan, hvala za predlog in prijetno celodnevno druženje
Tukaj je še nekaj slik.