S5/TK-004 Veliki Bukovec
Objavljeno: 14 Okt 2008, 19:24
Dan je bil kot nalašč za polnjenje akumulatorev. Oborožena z vso fotografsko in filmsko opremo sva se dva brontozavra mimo Divjega jezera odpeljala po ozki dolini Idrijce proti Lajštu. Tu je na sotočju Idrijce in Belce kopališče; tudi za najmlajše je poskrbljeno, z umetnimi pregradami na Idrijci so naredili vrsto prijetnih bazenov, kjer se lahko malčki brezskrbno namakajo. Starejšim se ni godilo tako dobro, pivo je bilo poleti menda dražje, kot na Kredarici.
Na križišču zavijemo levo proti Idrijski Beli. Pot, ki vodi v osrčje Trnovskega gozda je tudi pravi raj za kolesarje!
Nekaj kilometrov naprej se ustaviva pri kapelici, kjer izvira Marjanca; napraviva par obrednih požirkov, voda je namreč zelo kvalitetna, nekateri prisegajo, da je celo zdravilna. Dejstvo pa je, da presenetljivo dolgo ostane sveža! Iz lastnih izkušenj vem, da mi ni nikoli škodila, čeprav sem jo pil segret kot star dizl.
Po kratki vožnji se cesta razširi, prideva do velike deponije lesa.
Nekaj deset metrov nižje, kjer je že tako ozka struga Belce najožja, so nekoč stale lesene klavže (nekateri jim pravijo tudi Požgane klavže, saj naj bi zaradi nepazljivosti klavžarja zgorele). Kraj je zelo natančno izbran, struga mora biti ozka, da se lahko leseno pregrado sploh postavi, višje pa mora biti dolina široka zaradi akumulacije vode, ki je potrebna za plavljenje. Pazljivi opazovalec lahko še vedno vidi sledove teh prastarih naprav – v breg vklesan žleb v obliki stopnic, kamor so zagozdili lesena bruna.
Po slikoviti soteski Belce
se peljeva še malo naprej in pokažejo se Brusove klavže.
Mogočno pregrado, ki jo prof. Struna (kot ostale klavže, tudi one na Idrijci) imenuje slovenske piramide, so zgradili leta 1779 po načrtih domačina Jožefa Mraka. Za pregrado se je nabralo do 100.000 kubičnih metrov vode. Klavže so imele posebne zapornice, ki se je v trenutku odprle, voda je tako naenkrat odplavila do 5000 m3 lesa, ki so ga zložili pod pregrado. Les, bodi si za kurjavo peči v topilnici ali za podpiranje rudniških rovov, se je ustavil ob 412 m dolgi pregradi-grabljah, ki so bile postavljene na sotočju Nikave in Idrijce v 14 km oddaljeni Idriji.
Dno klavž – tu so zlagali les
Nad Brusovimi klavžami so nekaj let kasneje postavili še Putrihove klavže.
Te so služile predvsem kot dopolnilo spodnjim klavžam, za njimi se je nabralo »le« 20.000 m3 vode.
Da so klavže sploh »delovale«, to je zadovoljivo plavile les, je morala vsa voda odteči v 10 do 15 minutah. (vrata in mehanizmi, ki so bili leseni, niso ohranjeni. Če koga resnično zanima, kako so klavže delovale, mu lahko »poskeniram« ustrezno literaturo)
Iztočni kanal
Ta način plavljenja lesa se je ohranil do leta 1926, ko je poplava tako poškodovala »grablje«, da se jih ni splačalo popraviti.
Cesta se hitro vzpne do Krekovš, tod okoli so bili še pred dobrimi dvajsetimi leti enkratni bukovi gozdovi, ki pa jih je uničila žled.
Kmalu se gozd odpre, sva v Mrzli Rupi. V križišču zavijeva levo, peljeva se naprej do Hudega polja. V njegovi okolici je bila delovala znamenita partizanska bolnišnica Pavla.
Nad Hudim poljem se vzpenja Bukov vrh, kjer je še ohranjen bukovo-jelov pragozd. Cesta se še naprej vzpenja. Nekoliko višje je bila še pred nekaj meseci tabla, ki nas je opozarjala, da je tod doma medo. No, table ni več, medvedje se pa še vedno sprehajajo naokrog. Na križišču zavijeva desno, nedaleč od tod je Smrekova draga, ogromna kraška kotanja z značilno inverzno vegetacijo.
In kje je tu SOTA? Za enkrat še vedno samo teoretično veva, kam morava!
(da prehitim: eden izmed hribov na sliki je Veliki Bukovec. Kateri? Nagrada: 1 kozorog)
Zapeljeva se mimo gozdarske koče; veva, da je lahko tu izhodišče na »napad« na vrh. Ker ne verjameva zemljevidom (s seboj imava od inštrumentov edino uro, ki bi lahko služila za navigacijo in pa karte; saj so nas itak v šoli učili, kako se orientiramo v naravi, a ne?), se odpeljeva še malo naprej proti Mali Lazni, do znamenite Velike ledene jame v Paradani (globoka je 385m). Pametno ugotoviva, da karta ne laže. Če bi se odpravila na cilj od tod, bi krepko grizla kolena, in še dlje časa bi hodila. Vrneva se do lepo urejene gozdarske koče, mimo nje gre precej porasla pot nekam proti Velikemu Bukovcu. Kaže, da so pred leti tukaj kar precej sekali. Na koncu poti je kar velik »parkirni« prostor (z nekoliko višjim avtom se brez težav pride do tu!), tam čez drevje se sramežljivo kaže najin cilj.
Steza je speljana nad ogromnimi kotanjami, poraslimi z jelovim gozdom, na križišču, vsaj zdi se nama, da je, zavijeva levo. Steza se rahlo vzpenja, kmalu pa se nama zazdi, da sva odšla le malo predaleč proti zahodu. Vrneva se do križišča, poskusiva po drugi poti. In spet dolgo hodiva, kakšnega občutka, da sva kaj bližje cilju pa nimava. Ker je vrh zmeraj nekje zgoraj, pogumno kreneva navkreber. Gotovo sva dobra konkurenca gamsom! Da skrajšam: končno le osvojiva vrh, in prav nobenega užitka nisem čutil pri tem poslu. Nikjer ni nobenega sledu o kakšni stezi, le gozdarska oznaka priča, da vsake toliko kdo le obišče vrh.
Na vrhu hriba je ravno toliko prostora, da sva z malo spretnosti postavila inv. V.
Ostalo je klasika. Pogrešal sem sicer nekaj stalnih lovcev, kar pa ni nič čudnega glede na to, da je bil delavnik. Tudi antena je bila bolj vojaške sorte, tistih par vatov se je raje igralo v porumenelem listju, kot da bi dražili sprejemnike.
Pogumno se spustiva navzdol proti jugu, vsak zdrs bi bil lahko neprijeten.
Po kar spodobnem slalomu končno prideva na nekaj, kar je spominjalo na stezo
(nikoli nisi prepričan ali je delo človeških rok ali živalskih nog). Kmalu se izkaže, da sva prišla na stezo, ki sva jo že »obdelala« pa nama ni bila všeč.
Mah pa debelina letnic pač nista zadostni za orientacijo!
V Idrijo se vrneva po isti poti; nekaj posnetkov sva morala narediti tudi v zahodnem soncu.
Sklep:
Sam vrh je uporaben, kljub svoji višini, samo za SOTA. Kogar zanima Krajinski park Zgornja Idrijca, ima najlažji dostop iz Idrije do Idrijske Bele, Krekovš, Mrzle Rupe, Hudega polja, Smrekove drage. Od gozdarske koče gremo po solidni poti do večjega »parkirišča«, od tu naprej je steza, ki se kmalu razcepi. Po desni sva šla gor, po levi sva se pa vrnila. Pa bodi pameten! Priporočam uporabo GPS, odsvetoval pa bi »soliranje«.
Glede antene: najlažje je postaviti vertikalko, sama efektivnost anten pa je vprašljiva, saj je vrh zaraščen. Malo več moči ne škodi (moč sem tokrat imel na L, žal sem to videl šele na koncu)
73 es cu, Jurij, s57x
Na križišču zavijemo levo proti Idrijski Beli. Pot, ki vodi v osrčje Trnovskega gozda je tudi pravi raj za kolesarje!
Nekaj kilometrov naprej se ustaviva pri kapelici, kjer izvira Marjanca; napraviva par obrednih požirkov, voda je namreč zelo kvalitetna, nekateri prisegajo, da je celo zdravilna. Dejstvo pa je, da presenetljivo dolgo ostane sveža! Iz lastnih izkušenj vem, da mi ni nikoli škodila, čeprav sem jo pil segret kot star dizl.
Po kratki vožnji se cesta razširi, prideva do velike deponije lesa.
Nekaj deset metrov nižje, kjer je že tako ozka struga Belce najožja, so nekoč stale lesene klavže (nekateri jim pravijo tudi Požgane klavže, saj naj bi zaradi nepazljivosti klavžarja zgorele). Kraj je zelo natančno izbran, struga mora biti ozka, da se lahko leseno pregrado sploh postavi, višje pa mora biti dolina široka zaradi akumulacije vode, ki je potrebna za plavljenje. Pazljivi opazovalec lahko še vedno vidi sledove teh prastarih naprav – v breg vklesan žleb v obliki stopnic, kamor so zagozdili lesena bruna.
Po slikoviti soteski Belce
se peljeva še malo naprej in pokažejo se Brusove klavže.
Mogočno pregrado, ki jo prof. Struna (kot ostale klavže, tudi one na Idrijci) imenuje slovenske piramide, so zgradili leta 1779 po načrtih domačina Jožefa Mraka. Za pregrado se je nabralo do 100.000 kubičnih metrov vode. Klavže so imele posebne zapornice, ki se je v trenutku odprle, voda je tako naenkrat odplavila do 5000 m3 lesa, ki so ga zložili pod pregrado. Les, bodi si za kurjavo peči v topilnici ali za podpiranje rudniških rovov, se je ustavil ob 412 m dolgi pregradi-grabljah, ki so bile postavljene na sotočju Nikave in Idrijce v 14 km oddaljeni Idriji.
Dno klavž – tu so zlagali les
Nad Brusovimi klavžami so nekaj let kasneje postavili še Putrihove klavže.
Te so služile predvsem kot dopolnilo spodnjim klavžam, za njimi se je nabralo »le« 20.000 m3 vode.
Da so klavže sploh »delovale«, to je zadovoljivo plavile les, je morala vsa voda odteči v 10 do 15 minutah. (vrata in mehanizmi, ki so bili leseni, niso ohranjeni. Če koga resnično zanima, kako so klavže delovale, mu lahko »poskeniram« ustrezno literaturo)
Iztočni kanal
Ta način plavljenja lesa se je ohranil do leta 1926, ko je poplava tako poškodovala »grablje«, da se jih ni splačalo popraviti.
Cesta se hitro vzpne do Krekovš, tod okoli so bili še pred dobrimi dvajsetimi leti enkratni bukovi gozdovi, ki pa jih je uničila žled.
Kmalu se gozd odpre, sva v Mrzli Rupi. V križišču zavijeva levo, peljeva se naprej do Hudega polja. V njegovi okolici je bila delovala znamenita partizanska bolnišnica Pavla.
Nad Hudim poljem se vzpenja Bukov vrh, kjer je še ohranjen bukovo-jelov pragozd. Cesta se še naprej vzpenja. Nekoliko višje je bila še pred nekaj meseci tabla, ki nas je opozarjala, da je tod doma medo. No, table ni več, medvedje se pa še vedno sprehajajo naokrog. Na križišču zavijeva desno, nedaleč od tod je Smrekova draga, ogromna kraška kotanja z značilno inverzno vegetacijo.
In kje je tu SOTA? Za enkrat še vedno samo teoretično veva, kam morava!
(da prehitim: eden izmed hribov na sliki je Veliki Bukovec. Kateri? Nagrada: 1 kozorog)
Zapeljeva se mimo gozdarske koče; veva, da je lahko tu izhodišče na »napad« na vrh. Ker ne verjameva zemljevidom (s seboj imava od inštrumentov edino uro, ki bi lahko služila za navigacijo in pa karte; saj so nas itak v šoli učili, kako se orientiramo v naravi, a ne?), se odpeljeva še malo naprej proti Mali Lazni, do znamenite Velike ledene jame v Paradani (globoka je 385m). Pametno ugotoviva, da karta ne laže. Če bi se odpravila na cilj od tod, bi krepko grizla kolena, in še dlje časa bi hodila. Vrneva se do lepo urejene gozdarske koče, mimo nje gre precej porasla pot nekam proti Velikemu Bukovcu. Kaže, da so pred leti tukaj kar precej sekali. Na koncu poti je kar velik »parkirni« prostor (z nekoliko višjim avtom se brez težav pride do tu!), tam čez drevje se sramežljivo kaže najin cilj.
Steza je speljana nad ogromnimi kotanjami, poraslimi z jelovim gozdom, na križišču, vsaj zdi se nama, da je, zavijeva levo. Steza se rahlo vzpenja, kmalu pa se nama zazdi, da sva odšla le malo predaleč proti zahodu. Vrneva se do križišča, poskusiva po drugi poti. In spet dolgo hodiva, kakšnega občutka, da sva kaj bližje cilju pa nimava. Ker je vrh zmeraj nekje zgoraj, pogumno kreneva navkreber. Gotovo sva dobra konkurenca gamsom! Da skrajšam: končno le osvojiva vrh, in prav nobenega užitka nisem čutil pri tem poslu. Nikjer ni nobenega sledu o kakšni stezi, le gozdarska oznaka priča, da vsake toliko kdo le obišče vrh.
Na vrhu hriba je ravno toliko prostora, da sva z malo spretnosti postavila inv. V.
Ostalo je klasika. Pogrešal sem sicer nekaj stalnih lovcev, kar pa ni nič čudnega glede na to, da je bil delavnik. Tudi antena je bila bolj vojaške sorte, tistih par vatov se je raje igralo v porumenelem listju, kot da bi dražili sprejemnike.
Pogumno se spustiva navzdol proti jugu, vsak zdrs bi bil lahko neprijeten.
Po kar spodobnem slalomu končno prideva na nekaj, kar je spominjalo na stezo
(nikoli nisi prepričan ali je delo človeških rok ali živalskih nog). Kmalu se izkaže, da sva prišla na stezo, ki sva jo že »obdelala« pa nama ni bila všeč.
Mah pa debelina letnic pač nista zadostni za orientacijo!
V Idrijo se vrneva po isti poti; nekaj posnetkov sva morala narediti tudi v zahodnem soncu.
Sklep:
Sam vrh je uporaben, kljub svoji višini, samo za SOTA. Kogar zanima Krajinski park Zgornja Idrijca, ima najlažji dostop iz Idrije do Idrijske Bele, Krekovš, Mrzle Rupe, Hudega polja, Smrekove drage. Od gozdarske koče gremo po solidni poti do večjega »parkirišča«, od tu naprej je steza, ki se kmalu razcepi. Po desni sva šla gor, po levi sva se pa vrnila. Pa bodi pameten! Priporočam uporabo GPS, odsvetoval pa bi »soliranje«.
Glede antene: najlažje je postaviti vertikalko, sama efektivnost anten pa je vprašljiva, saj je vrh zaraščen. Malo več moči ne škodi (moč sem tokrat imel na L, žal sem to videl šele na koncu)
73 es cu, Jurij, s57x
