Južna Srbija po moje
Objavljeno: 29 Jul 2025, 19:41
Čisto spontano sem se tokrat znašel na SOTA tripu v Srbiji.
Pred letom dni sem se v Beogradu prvič srečal z Aleksandrom – Acom. Z Acom sva na večinoma na kontaktu preko Whatsappa, zelo sva pa vesela, če se slišiva tudi na frekvenci. No prav on mi je poslal vabilo na druženje z radioamaterji ob njegovem častitljivem jubileju - 70 letnici. Seveda mi je vsako tako vabilo v veliko čast, ampak takoj seveda nisem niti malo pomislil, da bi se odzval, saj je bil dogodek na Vlasinskem jezeru (od mene 923km!). Bližje kot je bil »dan D«, bolj se je kazalo, da pa bi lahko dobil malo več prosto in tako planiral SOTA aktivnosti poleg pa še obiščem Aca.
------------------------------------------------------------------------------------------------------
1. Dan, (Đerekarska čuka - YU/JS-056, Kita - YU/JS-037 in Golemi vrh - YU/JS-006)
Če povem po pravici kakih planov nisem imel. Zagledal sem se v veliko število še neaktiviranih vrhov v skrajno JV delu Srbije. Točno kam se bom odpravil pa sem se dejansko odločil šele, ko sem zavil iz avtoceste.
Prva mi v oči pade Džerekarska čuka nad Trgovištem. Na poti v Trgovište si ogledam še naravno znamenitost Vražji kamen in cerkev Sv. device Marije, ki je postavljena na vrhu.
Pot skozi Trgovište me v mislih popelje nazaj v moje otroštvo, v čas ko sem začel pomniti okolico okoli sebe. Vozni park Zastav, Lad, TAMičev. Male trgovine, sicer veliko bolje založene kot takrat, pa vendar še vedno v tistem socialističnem stilu. Veliko blagajno je zamenjal mali kalkulator, pred trgovino pa še vedno sredi delavnega dopoldneva nekaj domačinov »ožema« pivo v steklenici in začudeno gleda mene, kot da bi se vzel iz vesolja.
Naprej od Trgovišta v smeri moje prve sote zmanjka asfalta. Cesta je bolj kot se vzpenjam, slabša. Kmalu sem moral parkirati in nadaljavati s kolesom. Naj povem, da je kolo za večino hribov tod okoli zelo dobra izbira. Seveda govorim o gorskem kolesu. Moj je malo manj primeren, pa vendar mi že 25 let lepo služi in naredila sva tudi kar nekaj sot skupaj.
Na prvi vrh sem ga večinoma »držal za roge« saj se ponekod cesta kar postavi pokonci.
Džerekarska čuka je prostoren raven hrib precej podoben ostalim v okolici. Srbi v svojih pravilih povzemajo splošno pravilo 25m od najvišje točke, tako, da je aktivacijska cona res velika pri takih ravnih vrhovih. Na vseh aktivacijah sem uporabljal IC-705, malo kitajsko 5,5m vertikalko in 6Ah LiPOFe baterijo. Vedno pa sem tudi dodal kak radial več.
Na vrhu YU/JS-056
Tudi zastavico sem imel s seboj, ki sem jo lasko leto "nafehtaril" pri Acu.
Za drug cilj se odločim kar med aktivacijo prvega. Videl sem, da gre pot po grebenu naprej in že takoj s sem imel v mislih krožno turo.
Kita je vrh, ki leži na meji s Severno Makedonijo. Vrh »krasi« mejni kamen in nekaj grmičevja, je bil pa to prvi vrh, ki nanj ni bilo ceste ali kakršnekoli steze, tako da sem malo vijugal med grmičevjem. Grmičevje v tem delu je praktično neprehodno in trava je edina možna pot. Kamnov v travi praktično ni, zato je vožnja dokaj varna. Srbski ARM pravi, da se je dobro za mejne vrhove najviti lokalni policiji, hm, no jaz se nisem nikoli 
Na vrhu kite. Lepo se vidi mejni kamen z Severno Makedonijo.
Na povratku se zgodi tisto kar si seveda nisem nadejal. Hud padec, kasneje po padcu pa še prazna guma in to na najdaljši možni razdalji do avta. Ker sem šel počasi sem pač imel čas in vse "prefirbcal"
Verjetno gre za staro kasarno v dolini
V dolini je nekaj tudi lepo urejenih nasadov malin. Seveda ne manjka paprike in paradižnika.
Po uri in pol hoje končno prispem do avta, kjer se približno oskrbim. Za kolo sem imel rezervno zračnico, plašč in tudi mali kitajski kompresorček. No ta je bil preslab, da bi napumpal rezervno zračnico, zato se odpravim v Trgovište, kjer pa zaman iščem kompresor. Sredi dneva (ob treh) zaprta črpalka, no sicer je bil kompresor tudi v okvari,…vulkanizer pa je že zaprl svojo malo delavnico in tako sem se obrisal pod nosom. No nič zato, saj sem vedel, da na kolo ne bom mogel več, saj se je pojavila močna bolečina v rami. Kljub vsemu se odločim in nadaljujem naprej v smeri Bosilegrada po cesti 234. Cesta je sprva široka z zelo lepim asfaltom, potem pa se po kakih 10 kilometrih asfalt konča in praktično preide na ozko gozdno cesto, ki je katastrofalna. Zanimivo je, da imajo zemljevidi vso cesto med tema dvema mestoma označeno za isto kategorijo ne glede ali gre za asfaltirano površino, nasuto cesto ali zgolj neko recimo temu gozdno vlako. Seveda z mojim avto naprej ni šlo hitreje kot s prvo, nekje sem bil v dvomih če bom sploh lahko napredoval a nekako je šlo.
Po dolgi vožnji pridem srečno na lep prelaz cca. 1500m nmv. Na vrhu je vodnjak in tako priložnost, da si z mrzlim obkladkom oskrbim vedno bolj bolečo ramo. Vreme se je kisalo, a ker je bil blizu neaktiviran Golemi vrh se odločim, da ga vseeno napadem. Kak kilometer naredim še z avtom potem pa peš v breg.
Vrh je izjemno razgleden. Zelo primeren za napad s kolesom. Tipičen vrh tega celega JV področja. Ker je bilo že pozno in pihal je močan veter naredim najmanj zvez prav na tem od vseh 16-ih aktivacij. Vreme je zdržalo.
Pogled proti cilju (vrh levo)
Na vrhu Golemega vrha - YU/JS-006
Še ena kontrastna, posijalo e sonce, zadaj proti LZ pa k'r črno.
Z avtom se vrnem nazaj na prelaz in malo naprej v smeri Oštre čuke, kjer prespim.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
2. Dan, (Oštra čuka YU/JS-014, Mečit YU/JS-008 in Žeravinska čuka YU/JS-031)
Malce sem "potegnil" pa me je prehitel vzhod.
Oštra čuka je bil že nekajkrat aktiviran vrh. Če imate terensko vozilo se lahko z lahkoto pripeljete do vznožja in potem kakih 15min po travi na vrh. Vrh je razgleden, prostoren.
Pogled proti vrhu.
Na poti na Oštro čuko. Parkirani avtomobili nabiralcev borovnic. Tukaj so večinoma nabirali romi.
Na vrhu Oštre čuke. Lep razgleden vrh. Priporočam.
Mečit je bil še neaktiviran vrh in je tudi nekoliko težje dostopen, posebej zaradi tega ker je zelo slaba cesta. Dostopal sem preko Donje Ljubate, kjer sem zavil v dolino v smeri Mečita. Po dolini sem šel do kamor se je dalo z mojim avtom. Od mesta parkiranja do vrha sem imel cca 750 višinskih metrov.
Na poti na Mečit. Očitno imajo domačini tukaj srečanja. Lepo urejeno.
Tudi tukaj nabiralci borovnic. Tukaj Srbi in Bulgari, vsaj kakor so mi povedali. Pozna se pa tudi, da imajo boljše avte in vsaj reg.
tablice na avtu. Aja pa seveda so vsi veliko bolj prijazni kot romi na prejšnjem hribu. Realnost in ne moja nestrpnost
Na vrhu Mečita. Tudi zelo lep vrh. Vrh je označen z rdečim napisom na skali.
Na poti nazaj si privoščim malo antioksidantov.
Po aktivaciji Mečita se odpravim v Bosilegrad, mogoče malce bolj razvito in seveda večje mesto kot Trgovište. Pozna se tudi bližina Bulgarije sicer pa na splošno v tem delu živi kar dober procent Bulgarov in tudi romov. V mestu se popolnim z gorivom in hrano, spijem pivo in nato krenem dalje proti mejnemu prehodu Goleš – prehod z Makedonijo. Cesta je tukaj lepa, v srednjem delu celo nov lep širok asfalt (domačini pravijo, da zaradi rudnika), ko se cesta odcepi za rudnik pa katastrofa.
Ko parkiram na goleški planoti se prvo odločim za aktivacijo Žeravinske čuke.
Ja nič, tukej bo treba it.
Pa tudi tukaj čez.
Tudi tokrat večerna aktivacija vendar nekoliko bolj težaven prehod skozi travinje, grmičevje in borov gozd. Razgled na vrhu najdemo v smeri SV, drugače ga pa ni. Skratka popolnoma brezvezen hribček z SOTA referenco.
Na vrhu
V temi se vrnem do avta kjer prespim.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
3. Dan, (Kofilj YU/JS-040, Goleški čukar YU/JS-026 in Golemi sovršac YU/JS-022)
Za ta dan sem imel željo, da grem najprej na tromejo (LZ/Z3/YU) zato vstanem zgodaj. Štartam iz vasi Žeravino, kak kilometer pred LZ mejo. Na kartah je vrisana nekakšna pot a če je že bila je sedaj popolnoma zaraščena. Iščem prehode a se vse skoz bolj zapira. Goščava je bila samo prerita od svinj, ki jih kasneje tudi zaslišim. Ne hvala, nimam energije in se obrnem. Takoj sem namreč vedel da bo treba dosti potrpljenja tudi z naslednjo soto. Vrnem se k avtu po opremo in gasa tam kjer je bilo največ trave. Iščem prehode dokler ne pridem na staro graničarsko pot. Seveda je po toliko letih močno zaraščena a je bilo še vedno bolje kot drugje. Ta SOTA mi je pobrala največ živcev in energije.
Nazaj del poti prehodim preko Bulgarije, kar pa bi moral narediti že takoj, saj je tam nekaj ceste vse do mejnega prehoda.
Tukaj se vrnem. Meja z Bulgarijo (EU)
Tako je zaraščena včasih graničarska cesta.
Na vrhu Kofilja, najbolj divje sote ki sem jo aktiviral. Ni čudno, da sem bil prvi aktivator, res je na koncu sveta.
Druga SOTA tega dneva je bila Goleški čukar. Še prej povprašam domačina (pri eni od dveh hiš na mejnem prehodu) za pot in poprosim za vodo, ki jo potegneva iz vodnjaka. Pot poteka po meji z Z3, v zadnjem delu pa je potrebno poiskati prehod skozi borov gozd in grmičevje do vrha. Ta vrh je razgleden prosti severnemu delu. Tukaj sem imel pogled ravno na Golemi vrh, katerega aktivacijo sem že izvedel.
Mogoče najbolj nevarne živali tod okoli so kače. No ta je nenevarne sorte.
Na vrhu.
Ja, verjetno za stalno parkiran stroj. Pa še nestandardne barve.
Tako pa izgleda pot proti mejnemu prehodu Goleš. Kake 400m naprej je in celo od 9ih do 15ih obratuje.
Vračam se preko Bosilegrada, kjer si privoščim kosilo in naprej v smeri Vlasinskega jezera.
To, da se v Srbiji dobro je verjetno že veste. Cene? Gorenjcu zelo prijazne
Spotoma skočim še na Golemi sovršac, tudi še neaktivirani vrh. Dobrih 500 višinskih metrov hoje potrebujete za ta vrh ali pa seveda terenca, če se želite pripeljati čisto na vrh.
Kako uro (če verjamete) sem vozil za njo, potem pa sem jo le prestavil.
Na vrhu mali stolček in kovinska mizica. Komu je to namenjeno ne vem. No meni je služilo za senco.
Svetinica pripeta na eno malo divjo češnjo na vrhu.
Po aktivaciji pa do Vlasinskega jezera, na žurko od Aca YU1CA na prijetno druženje z radioamaterji, ki so dobro poznali S5 in tudi nekaj S5 radioamaterjev. Zanimivo. Tokrat prvič spim v apartmaju. Pravi luksus. Rezervacijo je že pred prihodom uredil Aca.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
4. Dan, (Veliki Čemernik YU/JS-017, Veliki Strešer YU/JS-003, Golemi vrh YU/JS-009 in Pandžin grob YU/JS-016)
Zjutraj najprej usposobim kolo, saj mi je Aca prinesel zračnice in pa tudi nov kompresor je imel. Po jutranji dezinfekciji
se odpravimo simbolično še na skupno aktivacijo z Acom in Duškotom – YU1RK na bližnji Veliki Čemernik. Tukaj prvič vidim oznake za pot – smerokaze in to celo v angleščini. Bila je nedelja in tudi veliko pohodnikov in kolesarjev. No, nas je Aca pripeljal čisto pod vrh zato kakšen velik napor ni bil potreben. Vrh je poraščen z smrekovim gozdom in je verjetno pohodniško najbolj oblegan vrh daleč naokoli. Vsaj tako sem razbral na spletu.
Vrh sva aktivirala jaz in Duško, Aca je malce počival po napornem slavju
Aca svoj stroj parkira tukaj, verjamem pa če bi se dalo še višje bi šli še višje
Moja malenkost, Duško - YU1RK in Aleksandar - YU1CA na vrhu Velikega Čemernika. (foto: Aca-YU1CA)
Po aktivaciji mi Aca in Duško pokažeta še izhodišče za moj novi napad in potem se poslovimo.
Tokrat ponovno na kolesu. Rama je bila tudi že boljše, zato se odpravim proti Velikem Strešerju. Na vrhu me dobi nekaj kapelj a ni bilo sile, nevihta je šla k sreči bolj zahodno. Strešer je res lep vrh z lepim razgledom, če že boste v teh krajih je to res vrh, ki ga morate obiskati. Zelo lepo se vidi celo Vlasinsko jezero in celo pogorje tega JV dela Srbije.
Na vrhu Strešerja. Zelo lep vrh, z veliko razleda. Lepo se vidi Vlasinko jezero, proti jugu pa Besna Kobila, najvišji vrh tega dela južne Srbije.
Najlepša kulisa pri spustu. Ves hrib je bil vijoličast. Škoda, da telefon ni zajel pravih barv, oz. nažalost ne znam slikati.
Mi je pa ostalo v glavi in upam, da mi še nekaj časa bo.
Nadaljujem proti Golemu vrhu. Do njega, razen zadnjih 100m, pelje cesta. Na njem (kake 150m zahodno) je postavljena tudi vremenska postaja, verjetno namenjena monitoringu, da bodo nekoč postavili vetrno elektrarno.
Na vrhu YU/JS-009
Zadnja aktivacija tega dne pa je vrh z čudnim imenom – Pandžin grob. Vrh se nahaja na poti, ki jo obdaja smrekov gozd. Skratka brez razgleda, dolgočasno in čisto nasprotje Strešerju. Nisem se dolgo zadržal.
Na vrhu Pandžinga groba
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
5. Dan, (Krvavi kamen YU/JS-010, Golema Rudina YU/JS-024 in Vrtop YU/JS-012)
Ta dan sem sprva imel v mislih, da se odpravim na Midžor – najvišji SOTA vrh v YU, a sta me Aca in Duško prepričala, da naj ostanem kar v tem delu, saj bi za vožnjo porabil preveč časa. In res sem ostal.
Drugi dan prvo napadem Krvavi kamen. Težak začetek se je prevesil v lahkotno nadaljevanje po zelo počasi vzpenjajoči se cesti.
Stražni stolp in mejna kamna krasita SOTA vrh z imenom Krvavi kamen. No ta zame ni bil k sreči nič krvav.
Na stolp si nisem upal, je že poteno pregnit.
Mejnega kamna tukaj še očitno niso zamenjali
Naslednja je bila Golema Rudina… Tukaj mi je bilo malo žal, da sem šel, saj mi je vožnja do vznožja pobrala veliko časa. Tudi vrh ni nič posebnega, razen mogoče razgleda proti severu. Lepo se je že namreč videl Trem.
Na vrhu Goleme Rudine
So si pa vzeli čas za ta mejni kamen. Bulgari so celo "kapelco" naredili čez.
Za zadnjo soto si izberem Vrtop, vrh severno od jezera, ki je tudi lepo označen z tablami.
Po koncu aktivacij je sledila še osvežitev v in ob Vlasinskem jezeru, potem pa dolga pot domov.
Za konec:
Ja, če nebi bilo Aca in njegovega jubileja verjetno niti pomislil nebi, da grem "tja doli".
Malo nesreče sem imel s padcem, a se je vse dobro izteklo.
Srbi na tem področju so izredno prijazni, željni pogovora in nemalo razgovorov z njimi ti da še boljšo sliko o temu področju, ki pa je
zelo degradirano, gledano na dobro razviti del centralne Srbije. Aja, ne sprašujte jih kakšna je pot... ne boste dobili realne ocene...
za ene je ena in ista pot katastrofalna za druge precej dobra....
Priporočam vsem, ki se želite res miru in avanture. Priporočam potovanje v dvoje s terenskim vozilom, še bolj pa je primeren motor!
SOTA vrhovi so v večini enostavno dostopni. FM in 2m pozabite.
Hvala vsem S5, ki ste me delali. Res veliko zvez sem naredil.... S58MU, S56IHX, S57ILF, S57S so (ste) izstopali.
Upam, da v kratkem času na sotlas spravim še treke, vsaj za tiste vrhove, ki so bili prvič aktivirani.
73
Slavc
Pred letom dni sem se v Beogradu prvič srečal z Aleksandrom – Acom. Z Acom sva na večinoma na kontaktu preko Whatsappa, zelo sva pa vesela, če se slišiva tudi na frekvenci. No prav on mi je poslal vabilo na druženje z radioamaterji ob njegovem častitljivem jubileju - 70 letnici. Seveda mi je vsako tako vabilo v veliko čast, ampak takoj seveda nisem niti malo pomislil, da bi se odzval, saj je bil dogodek na Vlasinskem jezeru (od mene 923km!). Bližje kot je bil »dan D«, bolj se je kazalo, da pa bi lahko dobil malo več prosto in tako planiral SOTA aktivnosti poleg pa še obiščem Aca.
------------------------------------------------------------------------------------------------------
1. Dan, (Đerekarska čuka - YU/JS-056, Kita - YU/JS-037 in Golemi vrh - YU/JS-006)
Če povem po pravici kakih planov nisem imel. Zagledal sem se v veliko število še neaktiviranih vrhov v skrajno JV delu Srbije. Točno kam se bom odpravil pa sem se dejansko odločil šele, ko sem zavil iz avtoceste.
Prva mi v oči pade Džerekarska čuka nad Trgovištem. Na poti v Trgovište si ogledam še naravno znamenitost Vražji kamen in cerkev Sv. device Marije, ki je postavljena na vrhu.
Pot skozi Trgovište me v mislih popelje nazaj v moje otroštvo, v čas ko sem začel pomniti okolico okoli sebe. Vozni park Zastav, Lad, TAMičev. Male trgovine, sicer veliko bolje založene kot takrat, pa vendar še vedno v tistem socialističnem stilu. Veliko blagajno je zamenjal mali kalkulator, pred trgovino pa še vedno sredi delavnega dopoldneva nekaj domačinov »ožema« pivo v steklenici in začudeno gleda mene, kot da bi se vzel iz vesolja.
Naprej od Trgovišta v smeri moje prve sote zmanjka asfalta. Cesta je bolj kot se vzpenjam, slabša. Kmalu sem moral parkirati in nadaljavati s kolesom. Naj povem, da je kolo za večino hribov tod okoli zelo dobra izbira. Seveda govorim o gorskem kolesu. Moj je malo manj primeren, pa vendar mi že 25 let lepo služi in naredila sva tudi kar nekaj sot skupaj.
Na prvi vrh sem ga večinoma »držal za roge« saj se ponekod cesta kar postavi pokonci.
Džerekarska čuka je prostoren raven hrib precej podoben ostalim v okolici. Srbi v svojih pravilih povzemajo splošno pravilo 25m od najvišje točke, tako, da je aktivacijska cona res velika pri takih ravnih vrhovih. Na vseh aktivacijah sem uporabljal IC-705, malo kitajsko 5,5m vertikalko in 6Ah LiPOFe baterijo. Vedno pa sem tudi dodal kak radial več.
Na vrhu YU/JS-056
Tudi zastavico sem imel s seboj, ki sem jo lasko leto "nafehtaril" pri Acu.
Za drug cilj se odločim kar med aktivacijo prvega. Videl sem, da gre pot po grebenu naprej in že takoj s sem imel v mislih krožno turo.
Kita je vrh, ki leži na meji s Severno Makedonijo. Vrh »krasi« mejni kamen in nekaj grmičevja, je bil pa to prvi vrh, ki nanj ni bilo ceste ali kakršnekoli steze, tako da sem malo vijugal med grmičevjem. Grmičevje v tem delu je praktično neprehodno in trava je edina možna pot. Kamnov v travi praktično ni, zato je vožnja dokaj varna. Srbski ARM pravi, da se je dobro za mejne vrhove najviti lokalni policiji, hm, no jaz se nisem nikoli
Na vrhu kite. Lepo se vidi mejni kamen z Severno Makedonijo.
Na povratku se zgodi tisto kar si seveda nisem nadejal. Hud padec, kasneje po padcu pa še prazna guma in to na najdaljši možni razdalji do avta. Ker sem šel počasi sem pač imel čas in vse "prefirbcal"
Verjetno gre za staro kasarno v dolini
V dolini je nekaj tudi lepo urejenih nasadov malin. Seveda ne manjka paprike in paradižnika.
Po uri in pol hoje končno prispem do avta, kjer se približno oskrbim. Za kolo sem imel rezervno zračnico, plašč in tudi mali kitajski kompresorček. No ta je bil preslab, da bi napumpal rezervno zračnico, zato se odpravim v Trgovište, kjer pa zaman iščem kompresor. Sredi dneva (ob treh) zaprta črpalka, no sicer je bil kompresor tudi v okvari,…vulkanizer pa je že zaprl svojo malo delavnico in tako sem se obrisal pod nosom. No nič zato, saj sem vedel, da na kolo ne bom mogel več, saj se je pojavila močna bolečina v rami. Kljub vsemu se odločim in nadaljujem naprej v smeri Bosilegrada po cesti 234. Cesta je sprva široka z zelo lepim asfaltom, potem pa se po kakih 10 kilometrih asfalt konča in praktično preide na ozko gozdno cesto, ki je katastrofalna. Zanimivo je, da imajo zemljevidi vso cesto med tema dvema mestoma označeno za isto kategorijo ne glede ali gre za asfaltirano površino, nasuto cesto ali zgolj neko recimo temu gozdno vlako. Seveda z mojim avto naprej ni šlo hitreje kot s prvo, nekje sem bil v dvomih če bom sploh lahko napredoval a nekako je šlo.
Po dolgi vožnji pridem srečno na lep prelaz cca. 1500m nmv. Na vrhu je vodnjak in tako priložnost, da si z mrzlim obkladkom oskrbim vedno bolj bolečo ramo. Vreme se je kisalo, a ker je bil blizu neaktiviran Golemi vrh se odločim, da ga vseeno napadem. Kak kilometer naredim še z avtom potem pa peš v breg.
Vrh je izjemno razgleden. Zelo primeren za napad s kolesom. Tipičen vrh tega celega JV področja. Ker je bilo že pozno in pihal je močan veter naredim najmanj zvez prav na tem od vseh 16-ih aktivacij. Vreme je zdržalo.
Pogled proti cilju (vrh levo)
Na vrhu Golemega vrha - YU/JS-006
Še ena kontrastna, posijalo e sonce, zadaj proti LZ pa k'r črno.
Z avtom se vrnem nazaj na prelaz in malo naprej v smeri Oštre čuke, kjer prespim.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
2. Dan, (Oštra čuka YU/JS-014, Mečit YU/JS-008 in Žeravinska čuka YU/JS-031)
Malce sem "potegnil" pa me je prehitel vzhod.
Oštra čuka je bil že nekajkrat aktiviran vrh. Če imate terensko vozilo se lahko z lahkoto pripeljete do vznožja in potem kakih 15min po travi na vrh. Vrh je razgleden, prostoren.
Pogled proti vrhu.
Na poti na Oštro čuko. Parkirani avtomobili nabiralcev borovnic. Tukaj so večinoma nabirali romi.
Na vrhu Oštre čuke. Lep razgleden vrh. Priporočam.
Mečit je bil še neaktiviran vrh in je tudi nekoliko težje dostopen, posebej zaradi tega ker je zelo slaba cesta. Dostopal sem preko Donje Ljubate, kjer sem zavil v dolino v smeri Mečita. Po dolini sem šel do kamor se je dalo z mojim avtom. Od mesta parkiranja do vrha sem imel cca 750 višinskih metrov.
Na poti na Mečit. Očitno imajo domačini tukaj srečanja. Lepo urejeno.
Tudi tukaj nabiralci borovnic. Tukaj Srbi in Bulgari, vsaj kakor so mi povedali. Pozna se pa tudi, da imajo boljše avte in vsaj reg.
tablice na avtu. Aja pa seveda so vsi veliko bolj prijazni kot romi na prejšnjem hribu. Realnost in ne moja nestrpnost
Na vrhu Mečita. Tudi zelo lep vrh. Vrh je označen z rdečim napisom na skali.
Na poti nazaj si privoščim malo antioksidantov.
Po aktivaciji Mečita se odpravim v Bosilegrad, mogoče malce bolj razvito in seveda večje mesto kot Trgovište. Pozna se tudi bližina Bulgarije sicer pa na splošno v tem delu živi kar dober procent Bulgarov in tudi romov. V mestu se popolnim z gorivom in hrano, spijem pivo in nato krenem dalje proti mejnemu prehodu Goleš – prehod z Makedonijo. Cesta je tukaj lepa, v srednjem delu celo nov lep širok asfalt (domačini pravijo, da zaradi rudnika), ko se cesta odcepi za rudnik pa katastrofa.
Ko parkiram na goleški planoti se prvo odločim za aktivacijo Žeravinske čuke.
Ja nič, tukej bo treba it.
Pa tudi tukaj čez.
Tudi tokrat večerna aktivacija vendar nekoliko bolj težaven prehod skozi travinje, grmičevje in borov gozd. Razgled na vrhu najdemo v smeri SV, drugače ga pa ni. Skratka popolnoma brezvezen hribček z SOTA referenco.
Na vrhu
V temi se vrnem do avta kjer prespim.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
3. Dan, (Kofilj YU/JS-040, Goleški čukar YU/JS-026 in Golemi sovršac YU/JS-022)
Za ta dan sem imel željo, da grem najprej na tromejo (LZ/Z3/YU) zato vstanem zgodaj. Štartam iz vasi Žeravino, kak kilometer pred LZ mejo. Na kartah je vrisana nekakšna pot a če je že bila je sedaj popolnoma zaraščena. Iščem prehode a se vse skoz bolj zapira. Goščava je bila samo prerita od svinj, ki jih kasneje tudi zaslišim. Ne hvala, nimam energije in se obrnem. Takoj sem namreč vedel da bo treba dosti potrpljenja tudi z naslednjo soto. Vrnem se k avtu po opremo in gasa tam kjer je bilo največ trave. Iščem prehode dokler ne pridem na staro graničarsko pot. Seveda je po toliko letih močno zaraščena a je bilo še vedno bolje kot drugje. Ta SOTA mi je pobrala največ živcev in energije.
Nazaj del poti prehodim preko Bulgarije, kar pa bi moral narediti že takoj, saj je tam nekaj ceste vse do mejnega prehoda.
Tukaj se vrnem. Meja z Bulgarijo (EU)
Tako je zaraščena včasih graničarska cesta.
Na vrhu Kofilja, najbolj divje sote ki sem jo aktiviral. Ni čudno, da sem bil prvi aktivator, res je na koncu sveta.
Druga SOTA tega dneva je bila Goleški čukar. Še prej povprašam domačina (pri eni od dveh hiš na mejnem prehodu) za pot in poprosim za vodo, ki jo potegneva iz vodnjaka. Pot poteka po meji z Z3, v zadnjem delu pa je potrebno poiskati prehod skozi borov gozd in grmičevje do vrha. Ta vrh je razgleden prosti severnemu delu. Tukaj sem imel pogled ravno na Golemi vrh, katerega aktivacijo sem že izvedel.
Mogoče najbolj nevarne živali tod okoli so kače. No ta je nenevarne sorte.
Na vrhu.
Ja, verjetno za stalno parkiran stroj. Pa še nestandardne barve.
Tako pa izgleda pot proti mejnemu prehodu Goleš. Kake 400m naprej je in celo od 9ih do 15ih obratuje.
Vračam se preko Bosilegrada, kjer si privoščim kosilo in naprej v smeri Vlasinskega jezera.
To, da se v Srbiji dobro je verjetno že veste. Cene? Gorenjcu zelo prijazne
Spotoma skočim še na Golemi sovršac, tudi še neaktivirani vrh. Dobrih 500 višinskih metrov hoje potrebujete za ta vrh ali pa seveda terenca, če se želite pripeljati čisto na vrh.
Kako uro (če verjamete) sem vozil za njo, potem pa sem jo le prestavil.
Na vrhu mali stolček in kovinska mizica. Komu je to namenjeno ne vem. No meni je služilo za senco.
Svetinica pripeta na eno malo divjo češnjo na vrhu.
Po aktivaciji pa do Vlasinskega jezera, na žurko od Aca YU1CA na prijetno druženje z radioamaterji, ki so dobro poznali S5 in tudi nekaj S5 radioamaterjev. Zanimivo. Tokrat prvič spim v apartmaju. Pravi luksus. Rezervacijo je že pred prihodom uredil Aca.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
4. Dan, (Veliki Čemernik YU/JS-017, Veliki Strešer YU/JS-003, Golemi vrh YU/JS-009 in Pandžin grob YU/JS-016)
Zjutraj najprej usposobim kolo, saj mi je Aca prinesel zračnice in pa tudi nov kompresor je imel. Po jutranji dezinfekciji
se odpravimo simbolično še na skupno aktivacijo z Acom in Duškotom – YU1RK na bližnji Veliki Čemernik. Tukaj prvič vidim oznake za pot – smerokaze in to celo v angleščini. Bila je nedelja in tudi veliko pohodnikov in kolesarjev. No, nas je Aca pripeljal čisto pod vrh zato kakšen velik napor ni bil potreben. Vrh je poraščen z smrekovim gozdom in je verjetno pohodniško najbolj oblegan vrh daleč naokoli. Vsaj tako sem razbral na spletu. Vrh sva aktivirala jaz in Duško, Aca je malce počival po napornem slavju
Aca svoj stroj parkira tukaj, verjamem pa če bi se dalo še višje bi šli še višje
Moja malenkost, Duško - YU1RK in Aleksandar - YU1CA na vrhu Velikega Čemernika. (foto: Aca-YU1CA)
Po aktivaciji mi Aca in Duško pokažeta še izhodišče za moj novi napad in potem se poslovimo.
Tokrat ponovno na kolesu. Rama je bila tudi že boljše, zato se odpravim proti Velikem Strešerju. Na vrhu me dobi nekaj kapelj a ni bilo sile, nevihta je šla k sreči bolj zahodno. Strešer je res lep vrh z lepim razgledom, če že boste v teh krajih je to res vrh, ki ga morate obiskati. Zelo lepo se vidi celo Vlasinsko jezero in celo pogorje tega JV dela Srbije.
Na vrhu Strešerja. Zelo lep vrh, z veliko razleda. Lepo se vidi Vlasinko jezero, proti jugu pa Besna Kobila, najvišji vrh tega dela južne Srbije.
Najlepša kulisa pri spustu. Ves hrib je bil vijoličast. Škoda, da telefon ni zajel pravih barv, oz. nažalost ne znam slikati.
Mi je pa ostalo v glavi in upam, da mi še nekaj časa bo.
Nadaljujem proti Golemu vrhu. Do njega, razen zadnjih 100m, pelje cesta. Na njem (kake 150m zahodno) je postavljena tudi vremenska postaja, verjetno namenjena monitoringu, da bodo nekoč postavili vetrno elektrarno.
Na vrhu YU/JS-009
Zadnja aktivacija tega dne pa je vrh z čudnim imenom – Pandžin grob. Vrh se nahaja na poti, ki jo obdaja smrekov gozd. Skratka brez razgleda, dolgočasno in čisto nasprotje Strešerju. Nisem se dolgo zadržal.
Na vrhu Pandžinga groba
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
5. Dan, (Krvavi kamen YU/JS-010, Golema Rudina YU/JS-024 in Vrtop YU/JS-012)
Ta dan sem sprva imel v mislih, da se odpravim na Midžor – najvišji SOTA vrh v YU, a sta me Aca in Duško prepričala, da naj ostanem kar v tem delu, saj bi za vožnjo porabil preveč časa. In res sem ostal.
Drugi dan prvo napadem Krvavi kamen. Težak začetek se je prevesil v lahkotno nadaljevanje po zelo počasi vzpenjajoči se cesti.
Stražni stolp in mejna kamna krasita SOTA vrh z imenom Krvavi kamen. No ta zame ni bil k sreči nič krvav.
Na stolp si nisem upal, je že poteno pregnit.
Mejnega kamna tukaj še očitno niso zamenjali
Naslednja je bila Golema Rudina… Tukaj mi je bilo malo žal, da sem šel, saj mi je vožnja do vznožja pobrala veliko časa. Tudi vrh ni nič posebnega, razen mogoče razgleda proti severu. Lepo se je že namreč videl Trem.
Na vrhu Goleme Rudine
So si pa vzeli čas za ta mejni kamen. Bulgari so celo "kapelco" naredili čez.
Za zadnjo soto si izberem Vrtop, vrh severno od jezera, ki je tudi lepo označen z tablami.
Po koncu aktivacij je sledila še osvežitev v in ob Vlasinskem jezeru, potem pa dolga pot domov.
Za konec:
Ja, če nebi bilo Aca in njegovega jubileja verjetno niti pomislil nebi, da grem "tja doli".
Malo nesreče sem imel s padcem, a se je vse dobro izteklo.
Srbi na tem področju so izredno prijazni, željni pogovora in nemalo razgovorov z njimi ti da še boljšo sliko o temu področju, ki pa je
zelo degradirano, gledano na dobro razviti del centralne Srbije. Aja, ne sprašujte jih kakšna je pot... ne boste dobili realne ocene...
za ene je ena in ista pot katastrofalna za druge precej dobra....
Priporočam vsem, ki se želite res miru in avanture. Priporočam potovanje v dvoje s terenskim vozilom, še bolj pa je primeren motor!
SOTA vrhovi so v večini enostavno dostopni. FM in 2m pozabite.
Hvala vsem S5, ki ste me delali. Res veliko zvez sem naredil.... S58MU, S56IHX, S57ILF, S57S so (ste) izstopali.
Upam, da v kratkem času na sotlas spravim še treke, vsaj za tiste vrhove, ki so bili prvič aktivirani.
73
Slavc