S5/JA-042 MRZLI VRH
Objavljeno: 21 Sep 2008, 19:09
V Mostu na Soči me pričaka dokaj gosta megla. Umetno jezero terja svoj davek. Skoraj prevozim odcep za Vrsno. A že po nekaj sto metrih vožnje se dvignem v prekrasen zgodnje jesenski dan. Nad Vrsnim se kažejo Kožljak, Krn in Batognica,
desno vidim moj cilj, Mrzli vrh.
Nanj sem se odpravljal že zelo dolgo, že od takrat, ko mi je prišla v roke Gradnikova knjiga Krvavo Posočje. Pa je vmes izšlo še nekaj odličnih knjig na temo Soške fronte. Šele program SOTA je bil očitno tisti odločilni motiv, ki me je spravil na ta hrib.
Mrzli vrh se dviga levo nad dolino Soče med Tolminom in Volarjami. Čeprav s svojimi 1359 m ne sodi med visoke gore, je izredno razgledna. Prav zaradi svoje lege, je bil v prvi svetovni vojni bistvenega pomena za obrambo tolminskega mostišča. Italijansko poveljstvo se je šele nekaj dni po začetku vojne odločilo napasti Mrzli vrh, vendar je medtem avstro-ogrska vojska že okrepila obrambne položaje. Italijanski generali so v naslednjih mesecih hoteli za vsako ceno osvojiti tolminsko mostišče, vendar jim to nikoli ni uspelo. Izgube so bile ogromne. Ta del bojišča je bil najbolj krvav v Zgornjem Posočju.
Tod je padlo avgusta leta 1944 zaradi izdaje tudi mnogo borcev Gregorčičeve brigade.
Vasica Krn z Matajurjem
Cesta proti vasici Krn se vleče, ne zaradi kilometrov, nesramno ozka je, desna noga mora biti lahka. Tabla sredi vasi nas usmeri proti cilju, evropski poti E7 se pridruži še Pot miru, ki poteka po Zgornjem Posočju, ki se začne v Logu pod Mangartom in konča na Mengorah, hribu v bližini Mosta na Soči.
Zdi se mi, da tabla malo zavaja, vsaj planince moje sorte: omara na hrbtu in »rukzak« TO niso ravno garant za hitro hojo. Tista 1,5 h se mi je zdela le malo premajhna številka!
Zapeljem do konca asfalta, avto pustim na dvorišču hiše, ki jo počasi obnavljajo. Nikjer žive duše; fant, ki malo naprej kosi travo ob cesti, mi pove, da je tu precej hiš spremenjenih v vikende. Vsaj propadle ne bodo. Žal pa se nekdanji pašniki hitro zaraščajo.
Po pol ure hoda po senčnem bukovem gozdu pridem do t. im. puščavnikove jame. Le kaj je gnalo domačina, da se je v že tako odročnih krajih odločil za samotarsko življenje? Možakar je namreč kar 18 let živel v nekdanji italijanski kaverni, preživel je grozote prve in druge vojne, umrl pa je leta 1952 pod snežnim plazom. Kakšna kruta igra usode!
Pot se ves čas po malem vzpenja; pod vrhom zadnjega klanca me zmotijo čudni glasovi tik nad potjo. Pojoči studenček! In pod potjo se nekaj jamra. Nobene čarovnije ni, morda bo »zadeva« zdržala do naslednjega obiska.
Še par minut in svet se odpre. Planina Pretovč. Na zahodu se pogled ustavi na Matajurju, Krn in Batognica sta severna kulisa. Levo se vidi greben Spodnjih Bohinjskih gora, od Tolminskega Kuka pa do Rodice, v daljavi se kaže Porezen.
Tolminski kuk
Informacijska tabla Poti miru nas na kratko seznani z dogajanji na Mrzlem vrhu. Napotim se čez pašnik proti kaverni, kjer so madžarski vojaki leta 1917 postavili oltar.
Žal nimam baterije, pomagam si kar s fotoaparatom. Dimenzije kaverne so ogromne! Pot se tu razdeli, krenem proti vzhodu. Ostalo so bom ogledal pri povratku. Kmalu zgrešim stezo, grem kar povprek, krave so dobro nadelale pobočje. Prav hitro sem na vzhodnem grebenu, tu se prvič odpre pogled na Tolmin in smaragdno srebrno Sočo. Tu mi pride na misel Gregorčičeva pesem Soči, ki je nam tako pri srcu. Velik vizionar je bil naš pesnik! Razgled je enkraten, seže tja do meni domačih hribov, morja. Cela vrsta naših SOTA hribov je kot na dlani:
Kozlov rob, Bučenica, Mrzli vrh, levo je Senica
Globoko pod Spodnjebohinjskimi gorami je znamenita cerkvica sv. Duha na Javorci. Sledim povezovalnemu jarku, ki se vleče po vzhodni strani in kmalu zagledam križ, ki so ga na vrhu postavili pred nekaj leti. Nič se mi ne mudi s postavljanjem antene. S spoštovanjem si ogledujem okolico, in razmišljam, koliko trpljenja, stisk, gorja, tragičnih usod, strahu in junaštev so doživljali vojaki sovražnih vojska. Kakšno prepričanje jih je gnalo?
Hvala vsem braniteljem, mnogi ste postali del slovenske zemlje; brez vas bi bila zgodovina Primorske gotovo drugačna!
Requiem aeternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat eis.
(W.A.Mozart: Requiem)
Opoldansko zvonjenje me spomni, da bi moral že začeti z delom. Že prej sem videl, da je potrebno »stolp« postaviti nekaj metrov stran od križa, če hočem razpeti anteno v pravi smeri. Problematičen je JV krak; k sreči je razdalja ravno pravšnja, da konec antene privežem za šipkov grm. Medtem se mi pridruži še mladenič, ki je prišel na vrh iz Tolmina. Pove, da bi se rad malo odpočil od mestnega življenja in si bo privoščil nekaj dni brezpotij. Na kratko mu povem, kakšne namene imam, nič nima proti, če malo »pošundram«. Pravi, da bo vsaj slišal, kakšna je telegrafija v živo.
Antenski sistem
Malo me skrbi slab SWR, žica je očitno preblizu križu, saj se spreminja v ritmu vetra. Malo nagnem »stolp«, na 30m je OK, 40 m je še zmeraj »na rdečem«. Pokličem. Kar dobro »gre« za dokaj neprimeren čas, standardnih 40 zvez v pol ure, potem se ustavi. Na 30m je precej borno, poskusim še 20m. V zbirko S5 postaj dodam Brisa, S57A; vesel sem ga, dolgo se nisva slišala. Vrnem se na 40m, naredim še nekaj zvez. Prepričan sem, da bo prazen akumulator lažji, hi
Zazvoni telefon. Pokliče me Dejan, S56WDN. Imam slabo vest, sem brez mikrofona, nič ne bo z 2 m! Obljubim, da bom naslednjič QRV tudi na tej frekvenci.
Sonce prijetno greje, nič se mi ne mudi v dolino; popoldanske obveznosti doma so odpadle. Z novim znancem se pogovarjava o vrhovih tam okoli, o dostopih nanje. Z zanimanjem posluša tudi o našem SOTA programu. Sproti pospravljam opremo. Z mladeničem se posloviva, mudi se mu, do večera namerava priti h koči pri Krnskih jezerih.
Odpravim se po zahodnem grebenu. Povsod so sledi vojne, tod je tekla prva frontna črta.
Kmalu pridem do informacijske table: govori o tem, da so bili tod položaji sovražnih vojska oddaljeni le 20m in o minski vojni, ki je kot na Batognici in Kalu, potekala tudi tu.
Na planino Pretovč se vrnem po Poti miru, ki poteka pod vrhom proti vzhodu in sledi dolgemu povezovalnemu jarku. Mimo vrste kavern pridem do najvzhodnejše, lepo ograjene, kjer je oltar . Tako je sklenjen krog.
Nad planino srečam pastirja, ki zganjata krave. Očitno se imajo prelepo, da bi se same vrnile v dolino, hi Hitro ugotovimo, da imamo skupne znance, pogovorimo se o tem in onem in spet se mi nikamor ne mudi.
Zlagoma se napotim v dolino. Tam nekje pri »pojočem« studenčku se spomnim nedavnega pisanja na forumu in primerjave SOTA aktivatorjev, plezanja po stolpih in pompa. Nekako nisem našel prave povezave. Tudi sam sem v desetletjih hamovske aktivnosti kar veliko plezal po stolpih, strehah in drevju, največkrat nezaščiten, saj se ni bilo s čim, pa mi ne »potegne«. Vsako tele ima svoje veselje; hvala bogu, naš hobi je tako raznolik, da bo lahko prav kmalu vsak S5 ham našel lastno nišo.
Po dobri uri sem pri avtu. Okoliška kulisa se je začela spreminjati, Krn in Batognica sta se ovila v oblake.
Po pol ure previdne vožnje sem v Tolminu. Še slika Kozlovega roba in Vodela, zadaj je Mrzli vrh in zaključim ekspedicijo.
Še ocena izleta: 10+, lahko dostopno, primerno tudi za družinski izlet, priporočam!
73 Jurij, s57x
desno vidim moj cilj, Mrzli vrh.
Nanj sem se odpravljal že zelo dolgo, že od takrat, ko mi je prišla v roke Gradnikova knjiga Krvavo Posočje. Pa je vmes izšlo še nekaj odličnih knjig na temo Soške fronte. Šele program SOTA je bil očitno tisti odločilni motiv, ki me je spravil na ta hrib.
Mrzli vrh se dviga levo nad dolino Soče med Tolminom in Volarjami. Čeprav s svojimi 1359 m ne sodi med visoke gore, je izredno razgledna. Prav zaradi svoje lege, je bil v prvi svetovni vojni bistvenega pomena za obrambo tolminskega mostišča. Italijansko poveljstvo se je šele nekaj dni po začetku vojne odločilo napasti Mrzli vrh, vendar je medtem avstro-ogrska vojska že okrepila obrambne položaje. Italijanski generali so v naslednjih mesecih hoteli za vsako ceno osvojiti tolminsko mostišče, vendar jim to nikoli ni uspelo. Izgube so bile ogromne. Ta del bojišča je bil najbolj krvav v Zgornjem Posočju.
Tod je padlo avgusta leta 1944 zaradi izdaje tudi mnogo borcev Gregorčičeve brigade.
Vasica Krn z Matajurjem
Cesta proti vasici Krn se vleče, ne zaradi kilometrov, nesramno ozka je, desna noga mora biti lahka. Tabla sredi vasi nas usmeri proti cilju, evropski poti E7 se pridruži še Pot miru, ki poteka po Zgornjem Posočju, ki se začne v Logu pod Mangartom in konča na Mengorah, hribu v bližini Mosta na Soči.
Zdi se mi, da tabla malo zavaja, vsaj planince moje sorte: omara na hrbtu in »rukzak« TO niso ravno garant za hitro hojo. Tista 1,5 h se mi je zdela le malo premajhna številka!
Zapeljem do konca asfalta, avto pustim na dvorišču hiše, ki jo počasi obnavljajo. Nikjer žive duše; fant, ki malo naprej kosi travo ob cesti, mi pove, da je tu precej hiš spremenjenih v vikende. Vsaj propadle ne bodo. Žal pa se nekdanji pašniki hitro zaraščajo.
Po pol ure hoda po senčnem bukovem gozdu pridem do t. im. puščavnikove jame. Le kaj je gnalo domačina, da se je v že tako odročnih krajih odločil za samotarsko življenje? Možakar je namreč kar 18 let živel v nekdanji italijanski kaverni, preživel je grozote prve in druge vojne, umrl pa je leta 1952 pod snežnim plazom. Kakšna kruta igra usode!
Pot se ves čas po malem vzpenja; pod vrhom zadnjega klanca me zmotijo čudni glasovi tik nad potjo. Pojoči studenček! In pod potjo se nekaj jamra. Nobene čarovnije ni, morda bo »zadeva« zdržala do naslednjega obiska.
Še par minut in svet se odpre. Planina Pretovč. Na zahodu se pogled ustavi na Matajurju, Krn in Batognica sta severna kulisa. Levo se vidi greben Spodnjih Bohinjskih gora, od Tolminskega Kuka pa do Rodice, v daljavi se kaže Porezen.
Tolminski kuk
Informacijska tabla Poti miru nas na kratko seznani z dogajanji na Mrzlem vrhu. Napotim se čez pašnik proti kaverni, kjer so madžarski vojaki leta 1917 postavili oltar.
Žal nimam baterije, pomagam si kar s fotoaparatom. Dimenzije kaverne so ogromne! Pot se tu razdeli, krenem proti vzhodu. Ostalo so bom ogledal pri povratku. Kmalu zgrešim stezo, grem kar povprek, krave so dobro nadelale pobočje. Prav hitro sem na vzhodnem grebenu, tu se prvič odpre pogled na Tolmin in smaragdno srebrno Sočo. Tu mi pride na misel Gregorčičeva pesem Soči, ki je nam tako pri srcu. Velik vizionar je bil naš pesnik! Razgled je enkraten, seže tja do meni domačih hribov, morja. Cela vrsta naših SOTA hribov je kot na dlani:
Kozlov rob, Bučenica, Mrzli vrh, levo je Senica
Globoko pod Spodnjebohinjskimi gorami je znamenita cerkvica sv. Duha na Javorci. Sledim povezovalnemu jarku, ki se vleče po vzhodni strani in kmalu zagledam križ, ki so ga na vrhu postavili pred nekaj leti. Nič se mi ne mudi s postavljanjem antene. S spoštovanjem si ogledujem okolico, in razmišljam, koliko trpljenja, stisk, gorja, tragičnih usod, strahu in junaštev so doživljali vojaki sovražnih vojska. Kakšno prepričanje jih je gnalo?
Hvala vsem braniteljem, mnogi ste postali del slovenske zemlje; brez vas bi bila zgodovina Primorske gotovo drugačna!
Requiem aeternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat eis.
(W.A.Mozart: Requiem)
Opoldansko zvonjenje me spomni, da bi moral že začeti z delom. Že prej sem videl, da je potrebno »stolp« postaviti nekaj metrov stran od križa, če hočem razpeti anteno v pravi smeri. Problematičen je JV krak; k sreči je razdalja ravno pravšnja, da konec antene privežem za šipkov grm. Medtem se mi pridruži še mladenič, ki je prišel na vrh iz Tolmina. Pove, da bi se rad malo odpočil od mestnega življenja in si bo privoščil nekaj dni brezpotij. Na kratko mu povem, kakšne namene imam, nič nima proti, če malo »pošundram«. Pravi, da bo vsaj slišal, kakšna je telegrafija v živo.
Antenski sistem
Malo me skrbi slab SWR, žica je očitno preblizu križu, saj se spreminja v ritmu vetra. Malo nagnem »stolp«, na 30m je OK, 40 m je še zmeraj »na rdečem«. Pokličem. Kar dobro »gre« za dokaj neprimeren čas, standardnih 40 zvez v pol ure, potem se ustavi. Na 30m je precej borno, poskusim še 20m. V zbirko S5 postaj dodam Brisa, S57A; vesel sem ga, dolgo se nisva slišala. Vrnem se na 40m, naredim še nekaj zvez. Prepričan sem, da bo prazen akumulator lažji, hi
Zazvoni telefon. Pokliče me Dejan, S56WDN. Imam slabo vest, sem brez mikrofona, nič ne bo z 2 m! Obljubim, da bom naslednjič QRV tudi na tej frekvenci.
Sonce prijetno greje, nič se mi ne mudi v dolino; popoldanske obveznosti doma so odpadle. Z novim znancem se pogovarjava o vrhovih tam okoli, o dostopih nanje. Z zanimanjem posluša tudi o našem SOTA programu. Sproti pospravljam opremo. Z mladeničem se posloviva, mudi se mu, do večera namerava priti h koči pri Krnskih jezerih.
Odpravim se po zahodnem grebenu. Povsod so sledi vojne, tod je tekla prva frontna črta.
Kmalu pridem do informacijske table: govori o tem, da so bili tod položaji sovražnih vojska oddaljeni le 20m in o minski vojni, ki je kot na Batognici in Kalu, potekala tudi tu.
Na planino Pretovč se vrnem po Poti miru, ki poteka pod vrhom proti vzhodu in sledi dolgemu povezovalnemu jarku. Mimo vrste kavern pridem do najvzhodnejše, lepo ograjene, kjer je oltar . Tako je sklenjen krog.
Nad planino srečam pastirja, ki zganjata krave. Očitno se imajo prelepo, da bi se same vrnile v dolino, hi Hitro ugotovimo, da imamo skupne znance, pogovorimo se o tem in onem in spet se mi nikamor ne mudi.
Zlagoma se napotim v dolino. Tam nekje pri »pojočem« studenčku se spomnim nedavnega pisanja na forumu in primerjave SOTA aktivatorjev, plezanja po stolpih in pompa. Nekako nisem našel prave povezave. Tudi sam sem v desetletjih hamovske aktivnosti kar veliko plezal po stolpih, strehah in drevju, največkrat nezaščiten, saj se ni bilo s čim, pa mi ne »potegne«. Vsako tele ima svoje veselje; hvala bogu, naš hobi je tako raznolik, da bo lahko prav kmalu vsak S5 ham našel lastno nišo.
Po dobri uri sem pri avtu. Okoliška kulisa se je začela spreminjati, Krn in Batognica sta se ovila v oblake.
Po pol ure previdne vožnje sem v Tolminu. Še slika Kozlovega roba in Vodela, zadaj je Mrzli vrh in zaključim ekspedicijo.
Še ocena izleta: 10+, lahko dostopno, primerno tudi za družinski izlet, priporočam!
73 Jurij, s57x
