Ker sem želel po Gozdniku aktivirati še Kotečnik, sem za izhodišče izbral varianto Zabukovica - Gozdnik, saj je izhodišče za oba hriba na istem mestu, recimo nekako na polovici med obema. Če kliknete na GMAPS ikonco, ki vas čaka desno zgoraj ob Zabukovica - Gozdnik izbrani varianti (na hribi.net), vas bo aplikacja pripeljala na pravo mesto. Vsaj naju je. Še spodaj v dolini, v Zabukovici, boste zagledali rdečo smerno tablo z oznako GOZDNIK, ki kaže, da morate zaviti desno, a vi se peljite kar lepo naravnost naprej po cesti, kot vam riše navigacija. Midva z ženo sva parkirala nekoliko višje od ''Y'' križišča dveh cest, ki vam jih predlaga, kot izhodišče slika in tekst na hribi.net. Kompletna cesta do mesta, kjer bomo parkirali, je sedaj, asfaltirana in ne več makadamska, kot je prikazano na starih slikah omenjenega portala. Škoda, da avtorji ne ažurirajo svojih opisov poti. Na vrhu sedla, kjer so postavljene table ki kažejo v smeri Gozdnik, Šmohor in Kotečnik, se parkirati ne da! Domačini so to lepo nakazali s postavljenimi plastičnimi stebrički in ostalo navlako. Od mesta, kjer sva parkirala midva, pa do tega prevala, kjer bomo v bistvu začeli svoj SOTA pohod, je vsega 10 minut hoje v klanec po lepi asfaltni cesti navzgor. Za ogrevanje.
Parkirala sva na teh koordinatah 46.20339, 15.16365
Pohod na vrh
Od prelaza nadaljujemo desno mimo najbljižje hiše. V kontra smeri, kot za Gozdnik. Kmalu pridemo do še ene kmetije, ki jo prav tako obidemo po desni in nadaljujemo naprej po kolovozu. Kolovoz se kmalu spremeni v lepo stezico in malo višje v stezo. Zanimivo je opazovati, kako drugačna so tla, rastlinje in vse kar sodi zraven. Gozdnik je povsem drugačen. Zemljat, skoraj brez skal, ki bi gledale ven. Tukaj pa imam občutek, da sem nekje na Krasu, ne pa v osrčju Slovenije. Pri aktivaciji Kotečnika morate paziti, da ne aktivirate prvega ''Kotečnika'' ki so ga opremili z vpisno knigo in oznako vrha. Lažnega za nas SOTAše. Do pravega vrha se boste še malo spotili. Midva sva od prevala, pa do ''pravega'' vrha porabila natanko 40 minut. Pot je vsaj meni izredno slikovita. Tudi razgledi so dokaj lepi. Ni čudno, da po stenah Kotečnika potekajo priljubljena plezališča za alpiniste.
Vse skupaj pa je žal ta dan, ko sva bila tukaj midva, kazila slaba vidljivost, suha motnost, s precej prašnimi delcev v zraku v dolinah. Tukaj zgoraj, je bilo bolje, saj je veter opravil uspešno čiščenje. Na momente naju je razveselilo celo sonce. Ampak, na vrhu, ko je najprej že kazalo na zatišje, se je po nekaj minutah spet pojavilo zavijanje vetra, ki se je okrepil do te mere, da nisem več vztrajal. Po 12 minutah, 15 zvezah na 20m SSB in eno lokalno na 2m (hvala še enkrat Alešu, S56SHA) sem pospravil opremo in obrneva navzdol. Pot navzdol sva zmogla v pol ure.
Vrh
Vrh sam je dokaj majhen, a za antene bi se vseeno našlo nekaj prostora. Veliko pač ne. Odvisno. Če že, predlagam vertikalko. Tako ali tako je od ''pravih'' anten, za SOTA najprimernejša vertikala. Še lažje življenje pa je s teleskopsko anteno na postaji sami. Kot jo v zimskem času in težjih destinacijah, uporabljam sam. Na vrhu ni motenj. KV gre zelo dobro. Za UKV pa ne vem, saj sem uspel le z eno zvezo iz Celja. Lokal pač.
Zaključek
Kotečnik in Gozdnik sta v meni pustila prijetne občutke. Kotečnik, kot zanimiv hrib, čeprav s samo 772m, me je povsem prevzel s svojo posebnostjo in upam, da se nanj še kdaj vrnem. Brez vetra, po možnosti. 24. februar 2023, je tako bil lepo porabljen. Prebil sem tudi magično mejo, polovico gorske koze. Trenutno imam več kot 500 točk. Super.
Ubogi smerokazi na prevalu
- KOTEČNIK_1_1024.jpg (158.63 KiB) Pogledano 1385 krat
- KOTEČNIK_2_800.jpg (224.21 KiB) Pogledano 1385 krat