Bučenice se lotim bolj spotoma, po aktivaciji Zadnjiškega ozebnika, saj mi je zaradi zelo hitrega sestopa ostalo veliko časa.
Avto parkiram nekoliko višje, malo pod razpotjem poti za Mengore (levo) in Bučenico (desno). Pot vseskozi poteka po gozdni cesti oz. bolj vlaki, ki pa je v slabem stanu in tudi v primeru, če bi imel kakega terenca, nebi šel z njim na vrh.
Cesta je sedaj speljana praktično čisto pod vrh. Narediti morate še kake 5m višinske in pa 15m horizontalne razdalje. Vrh s samo tablo ostaja popolnoma zaraščen, vendar je vidno ,da je v bližnji okolici se nekdo že kar nekaj časa nazaj trudil in posekal grmovje.
Tokrat sem pozabil papir za pisanje, zato sem vpisoval zveze kar v telefon, kar je bilo zelo zamudno.
2m zaradi nizkega hribčka sploh nisem vlekel na plano.
Po končani aktivacij je odpravim na severno stran, kjer smo deležni vsaj nekaj razgleda na Tolmin in okolico, še malo kasneje pa se pomudim še na muzeju na prostem Mengore.
Malo pred koncem vlake, levo kakih 10m je vrh, tako, da se da delati tudi iz poti.
