EA8/TF-018 Güimar
Objavljeno: 29 Apr 2016, 11:29
278m visok hribček leži skoraj ob sredini JV obale otoka Tenerifi ob istoimenskem mestu in je bil včasih vulkan.
V vročem dnevu sem parkiral ob cesti v bližini hriba in se odpravil po peščeni poti na SV del hriba do manjše vzpetine, kjer sem zavil desno navzgor in kmalu naletel na stezo proti vrhu.
Tu pa se je začelo trpljenje. Široka pot je bila iz debele plasti vulkanskega peska. Skoraj nikoli ni bilo na poti kaj primernega, da bi stopil nanj. Vedno se je vdiralo do 5cm, ob vsakem koraku pa si zdrsnil malo nazaj, kar ti je pobiralo moč. Zoprno melišče. Če sem stopil izve te poti, je bila pa vdirajoča se mivka. Še slabše. Bolj proti vrhu je bilo ugodneje hoditi izven poti, ker ni bilo več mivke, pasek pa je bil manj shojen in nekoliko bolj zbit.
Do vrha sem rabil skoraj uro hoda in bil popolnoma premočen. Srečal nisem nikogar, čeprav je pot dobro shojena.
Vrh je najvišji rob kraterja, kje je tudi vbetonirana betonska cev, je pa prevrnjena.
Pogledi na krater:
Ob grm sem privezal polagalko z žično anteno, pa mi je palico veter takoj močno nagnil. Naredil sem 17 zvez na 20m SSB v glavnem s starimi znanci, tudi z S56IHX-om.
Nazaj grede sem zavil po drugem robu kraterja in našel drugo pot v smeri proti avtu. Ta pot je bila veliko bolj trda in boljša. Le zakaj nisem še gor po tej? Toda od polovice navzdol je bila še veliko slabša. Pa še zavila je na levo, stran od avta. Debela plast vulkanskih kamnov, pot ozka, ob njej pa grmovje, da se ji nisi mogel ogniti. Do avta sem pa itak prišel popolnoma zaprašen.
Toliko z ugaslega vulkana Güimar
73, Bojan
V vročem dnevu sem parkiral ob cesti v bližini hriba in se odpravil po peščeni poti na SV del hriba do manjše vzpetine, kjer sem zavil desno navzgor in kmalu naletel na stezo proti vrhu.
Tu pa se je začelo trpljenje. Široka pot je bila iz debele plasti vulkanskega peska. Skoraj nikoli ni bilo na poti kaj primernega, da bi stopil nanj. Vedno se je vdiralo do 5cm, ob vsakem koraku pa si zdrsnil malo nazaj, kar ti je pobiralo moč. Zoprno melišče. Če sem stopil izve te poti, je bila pa vdirajoča se mivka. Še slabše. Bolj proti vrhu je bilo ugodneje hoditi izven poti, ker ni bilo več mivke, pasek pa je bil manj shojen in nekoliko bolj zbit.
Do vrha sem rabil skoraj uro hoda in bil popolnoma premočen. Srečal nisem nikogar, čeprav je pot dobro shojena.
Vrh je najvišji rob kraterja, kje je tudi vbetonirana betonska cev, je pa prevrnjena.
Pogledi na krater:
Ob grm sem privezal polagalko z žično anteno, pa mi je palico veter takoj močno nagnil. Naredil sem 17 zvez na 20m SSB v glavnem s starimi znanci, tudi z S56IHX-om.
Nazaj grede sem zavil po drugem robu kraterja in našel drugo pot v smeri proti avtu. Ta pot je bila veliko bolj trda in boljša. Le zakaj nisem še gor po tej? Toda od polovice navzdol je bila še veliko slabša. Pa še zavila je na levo, stran od avta. Debela plast vulkanskih kamnov, pot ozka, ob njej pa grmovje, da se ji nisi mogel ogniti. Do avta sem pa itak prišel popolnoma zaprašen.
Toliko z ugaslega vulkana Güimar
73, Bojan