Tako je potrebno nekaj prvih metrov pešačiti po asfaltu. Na manjšem križišču zavije kolovoz ostro levo v gozd. Od tu dalje je stvar občutka, katere vlake se držite. Na kartah ne boste našli nobene poti, zato je papirna karta neuporabna. K sreči je bilo ponoči dovolj hladno, da so blatne vlake zamrznile, drugače bi bila hoja prav neprijetna. Za končni del vzpona sem že doma izbral travnato pobočje, ki je na ortofoto posnetku lepo vidno. Do vznožja pripelje vlaka, ki se na nekaterih mestih nekoliko spusti, zato nobene panike! Ne boste padli v dolino, hi. Mimo vodnega zajetja pridemo na travnik in nato po njem proti grebenu od koder je le še nekaj korakov do vrha.
Sam vrh ni posebno izrazit. Tik ob njem pelje nova vlaka – najverjetneje posledica čiščenja gozda po žledu. Poklepetam z domačinom, ki sprehaja psa. Pravi, da se da na vrh priti tudi po potki s sedal nad Zakrižem. Vlaka, po kateri pridem, pa se niže po pobočju obrne nazaj proti Ravnam.
PPS postavim na mestu, kjer se drevje dovolj razmakne za postavitev vertikalke. Band je bil precej živahen, tako je precej postaj vknjižilo nov SOTA vrh. Kljub vsemu se pozna, da je bila aktivacija izvedena med tednom, zato stotice nisem uspel doseči.
Na povratku preizkusim svežo vlako (zeleno), ki me po lahko prehodnem terenu pripelje na znano pot, ki sem jo uporabljal pri vzponu. Nekoliko niže se raje odločim za brezpotje preko sveže očiščenega gozda – precej prijetnejša hoja kot mešanje blata, ki je v času, ko sem bil na vrhu, že odmrznil.
Na povratku si ogledam ostanke nedokončanih utrdb Alpskega zidu nad Zakrižem. Za podrobnejše raziskovanje mi je zmanjkalo časa, s sabo pa tudi nisem imel rezervne baterije. Nekaj osnovnih informacij o ostalinah lahko izveste, če v iskalnik vnesete »utrdbe Zakriž«. Tako je ostal še en dodaten razlog za povratek v te konce …
Nekaj slik je TUKAJ
