Prvi dnevi so bili rezervirani za postavljanje anten in tudi vreme ni bilo primerno za soto. V petek pa sem se dokaj pozno a vendar le odločil da napadem prvi vrh, saj
se je vreme zelo izboljšalo. Toda kaj "napasti"? Nastanjeni smo bili zelo blizu vrha katerega je aktiviral že Boris S54Q, a za ta vrh sem rekel, da ga bom prihranil za kasneje (nedeljo), saj je hitro dostopen in ne preveč zahteven, skratka za hitro aktivacijo.
Bolj so me zanimali vrhovi JZ od mesta Calvi in to tisti, še neaktivirani. Po pregledu kart se le odločim za TK/TK-113, Capu Pianu. Že iz kart je bilo razvidno da brez dolge hoje ne bo šlo, a je bilo več ali manj pri vseh bližnjih in neaktiviranih vrhovih podobno. Ta je imel prednost, da je ponujal sorazmerno malo višinsko razliko, zgolj cca. 400m od izhodišča do vrha in po ortofoto posnetkih dokaj prehoden teren. Pričakovati markirano pot na teh hribčkih pa je verjetno zaman.
Po pol ure vožnje s kombijem parkiram na prelazu.
Od tod nekaj časa hodim po nekakšni cesti, ki se vedno bolj oži in naposled izgine. Za klenega Gorenjca pokrajina predstavlja nekaj povsem drugega kar je navajen doma. Čudna, pusta, nenavadna, mediteranska, divja, čudovita in še kak pridevnik mi je rojil po glavi, ko sem se vzpenjal na prvi vrh po nekakšni kozjih stezici, označeni celo z nekaj možici.
Za mano je debela ura in ugotovim da nisem prehodil niti tretjine poti, pa tudi cilja ni bilo še na vidiku. Nadaljujem, občasno (varčujem z baterijo) prižigam GPS, da se lažje orientiram. Pot me vodi dol in gor in dol, saj drugače ne gre ker je pobočje poraslo z neprehodnim grmovjem. Ko prilezem na nekaj manj kot 800m visok vrh končno zagledam moj cilj. A groza, cilj je daleč, pot gre najprej precej navzdol (na 600m) in potem skale, stene vse se postavi pokonci.
Na tej točki sem pa resno pomislil, kaj če bi obrnil. Pogled na uro, na plastenko z vodo in na opremo katero sem imel, pa seveda tista trma ki je ne manjka me je prestavila še naprej. V skalovju se je začela prava plezarija, iskanje prehodov z vzpenjanjem in spuščanjem.
Napredujem zelo hitro. Oprimkov je dovolj in tudi čevlji zelo dobro "grabijo" na teh skalah, ampak samo če so suhe. Namreč ko sem se povzpel nazaj na 800m so bile skale ponekod na senčni strani tudi mokre in tam je bila zgodba čisto obratna, čevelj ne prime čisto nič! Zato sem mestoma hodil kot "po jajcih", enkrat pošteno padel in polomil pohodno palico.
Po dveh urah in pol prilezem na vrh. Na vrhu je kota, tudi GPS kaže SOTA vrh samo kakih 13m severno nekje v prepadu
. 
Delu na frekvenci namenim približno eno uro in pol. Veliko se posvetim tudi 2m FM in rezultat vsega je ta da uspem narediti celo Francoza. Ta me je prvič slišal na 70cm saj imajo prav na 145.550 vhod za cross band repetitor, a se je kasneje prestavil in naredil sem ga v direktu, sicer z 51 ampak bil je v logu, jaz pa vesel kot kitara.
Pozna ura in mraz sta narekovala hiter povratek. Ob poti nazaj sem bil deležen fantastičnih razgledov proti morju in seveda prizor sonca ki tone v morje.
Postopoma je prišla tema z njo pa nič dobrega. Ko sem bil že vesel, da sem do teme za seboj imel že spust po skalah, sem ugotovil da bo težavno iskanje prehodov prav skozi grmovje na zadnjem delu poti. GPS je bil že OK, a kaj ko sem ga na poti gor izključeval in vključeval zaradi varčevanja z baterijo in tako se ni zapisala vsa pot. Prav na teh delih (brez GPS sledi) sem imel tudi največ težav, a sem bil k sreči opremljen tudi z zelo dobro lučko tako, da sem teren že naprej pošteno presvetil in si veliko olajšal pot. Pošteno izmučen se precej pozno vrnem do avtomobila.
Aktivacija ki mi bo sigurno ostala zelo v spominu. Še danes ne morem verjeti koliko napora in volje je bilo potrebno za zgolj dobrih 800m visok vrh.
_______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
TK/TK-091,
V nedeljo se odločim še za drugo aktivacijo. Tudi tokrat si izberem vrh ki je bil še neaktiviran in to v nasprotni smeri kot v petek, saj sem želel videti malo več pokrajine.
Za ta vrh je bilo potrebno cca. 2 uri vožnje po slabih lokalnih cestah.
Parkiram direktno pod vrhom in se prek pašnikov, kjer se je pasla živina, povzpnem na vrh.
Med potjo sem v grmovju prestrašil verjetno spečega teleta. Se me je ustrašil k hudič križa in nisem še videl teleta, da se bi tako "izstrelil" stran. Potreboval sem zgolj kako uro hoje, vendar pa je bilo tukaj rastje nizko in zelo bodeče. Bolje bi jo odnesel če bi šel v kavbojkah, pohodne hlače so namreč pretenke in zvečer sem bil ves popikan in popraskan po nogah.
Na vrhu tudi tokrat kota, kamen kot ga najdemo pri nas. Razgledi, kljub nekaj megle so bili fantastični. Kot da bi bil nekje sredi alp, seveda sem si mogel odmisliti tisti del morja in nižinski del na SV.
Naprej napadem 30m CW, potem se prestavim na 2m SSB slišim neko I postajo, a ker je nepretrgoma klepetal ga niti prekiniti nisem mogel
CQ kljub self spotu ni prinesel rezultatov.Postavim na hitro (merjen na roke) narejen dipol še za 17m, ki se izkaže da je dejansko za 20m, zato grem na 20m SSB in še tam naredim nekaj zvez.
Tokrat me iz vrha, kljub rokavicam, prežene hud mraz. Vrh je bi prekrit še z nekaj snega. Vračam se po isti poti do avta.
Ampak presteljene table so pa zakon
Upam da bo zgoraj napisano komu vsaj malo v pomoč pri potepanju po TK SOTA hribih.
Naj se po vsem napisanem še zahvalim. Najprej Jurju, S57AJJ za posojo GPS-a, kontest ekipi TK0C, še posebej Ivotu, S57VW, našemu master chefu, ki je vedno poskrbel, da sem kljub ogromni zamudi dobil odličen topel obrok ob povratku.
Obe aktivaciji oz. na splošno SOTA mi je dala povsem drug pogled na ta otok, predvsem pa novo nepozabno izkušnjo.
Če bo le zdravja in denarja se na Korziko sigurno še vrnem.