S5/TK-012 Kuk
Objavljeno: 13 Sep 2015, 13:01
Kuk S5/TK-012, 1243m visok vrh na severnem koncu grebena Kolovrata, sodi v nabor vrhov, s katerega se lahko oglasi znak S5100ISONZO, posvečen 100-letnici soške fronte. Najpogosteje se ga omenja v zapisih povezanih z 12. soško ofenzivo, ki je končala boje ob Soči. Če se z avtom pripeljemo do izhodišče, ki se nahaja v bližini sedla med Kukom in Nagnojem bo pred nami le dober kilometer poti, po kateri premagamo okoli 150m višinske razlike.
Dostop do izhodišča iz Tolminske smeri je najboljši po novi cesti, ki se po dolini potoka Kamnice povzpne po pobočjih Hlevnika na sedlo nad nekdanjim mejnim prehodom Solarji. Po poti se dvakrat ustavim. Prvič, ko preko ceste zahodno od kote 827 Sveti Jakob postavljajo vlečnico za spravilo lesa. Čas izkoristim, da si ogledam dve vodni zajetji. Drugi se ustavim malo višje ob lovski koči, pri kateri je tudi spominska plošča dogodkom v 2. svetovni vojni. Muzej na prostem Na gradu je še osamljen. Pustim ga za kasneje, a bo morala zadeva še malo bolj počakati, saj mi načrte pokvari sprememba vremena. Avto pustim malo nad uradnim parkiriščem. Poti proti vrhu ne morete zgrešiti.
Kuk je bil v času 1. vojne močno utrjeno področje. Italijanom na koncu ves vložen trud (k sreči) ni nič pomagal. Gledam če se na terenu nakazujejo kaki ostanki položajev, a je vse skupaj preveč zaraščeno. Gost neurejen gozd, grmičevje, robide in še kaj bi se našlo. Edino kakih 40 višinskih metrov pod vrhov mi desno od poti pozornost pritegne ostanek jarka, v katerega pa so nametali veje pri čiščenju grmovja. Morda je staro 100 let, morda ni. Kdo bi vedel?
V pol ure sem na vrhu. Mimo RTV objekta se spustim po grebenu do še enega kontejnerja z antenami, ki se skriva SZ od vrha. Lokacija je malo predaleč, zato PPS postavim nekje na pol poti na gornjem robu vzletišča jadralnih padalcev, ki gleda proti dolini Soče.
Sama aktivacija me kar prijetno preseneti. Kljub temu, da smo med tednom, je interes kar velik. Seveda govorim za KV, lokalnih zvez na UKV-ju ni bilo. Na tej točki kakih posebnih motenj, ki bi jih povzročala oprema na stolpu, nisem zaznal.
Po uri in četrt je zabave konec. Hitro pospravim in se vrnem proti avtu. Tam ravno vse pospravim, ko se ulije ploha. Ura je zgodnja, zato prilagodim nadaljnji program dežju, ki nikakor noče nehati. Spustim se na nekdanji prehod in se po stari cesti (po Italiji) odpeljem po JZ pobočjih vzpetin Na gradu, Trinški vrh in Nagnoj nazaj proti cesti, ki me bo pripeljala na Livek in v dolino. Cesta do meje je ozka in asfaltirana, od meje naprej pa samo še ozka in precej slaba. Ob poti grem mimo kavern, če se dež malo umiri uspem narediti sliko informacijskih tabel. V suhem, po možnosti pozno jesenskem, vremenu si bo potrebno zadeve natančneje pogledati.
Spustim se proti Livku, naprej proti Idrskem in Kobaridu. Še vedno dežuje, zato naredim le postanek na sedežu fundacije Poti miru v Posočju. Naberem nekaj gradiva povezanega s potjo. Žal natančnejšega zemljevida južnega dela poti še nimajo. Nadaljujem proti Bovcu. Ogled muzeja na prostem Ravelnik mi prav tako odplakne dež. Mimo trdnjave Kluže nadaljujem prit Logu pod Mangartom. Z dežnikom si ogledam pokopališče in spomenik branilcem Rombona. Od zadnjega obiska so grobove Bošnjakov namesto s križi označili z nišani. Prav je tako.
Proti domu se odpravim po enostavnejši in hitrejši poti preko Predela. Ob poti si ogledam še ostanke stare trdnjave iz časov Napoleonovih vojn. Mimo Trbiža nadaljujem proti Ratečam in nadaljujem proti domu, kjer je (prav ironično) lepo jasno vreme. Se bo pa prihodnjič bolje izšlo z vremenom ...
Nekaj več slik večjega formata je v GALERIJI
Dostop do izhodišča iz Tolminske smeri je najboljši po novi cesti, ki se po dolini potoka Kamnice povzpne po pobočjih Hlevnika na sedlo nad nekdanjim mejnim prehodom Solarji. Po poti se dvakrat ustavim. Prvič, ko preko ceste zahodno od kote 827 Sveti Jakob postavljajo vlečnico za spravilo lesa. Čas izkoristim, da si ogledam dve vodni zajetji. Drugi se ustavim malo višje ob lovski koči, pri kateri je tudi spominska plošča dogodkom v 2. svetovni vojni. Muzej na prostem Na gradu je še osamljen. Pustim ga za kasneje, a bo morala zadeva še malo bolj počakati, saj mi načrte pokvari sprememba vremena. Avto pustim malo nad uradnim parkiriščem. Poti proti vrhu ne morete zgrešiti.
Kuk je bil v času 1. vojne močno utrjeno področje. Italijanom na koncu ves vložen trud (k sreči) ni nič pomagal. Gledam če se na terenu nakazujejo kaki ostanki položajev, a je vse skupaj preveč zaraščeno. Gost neurejen gozd, grmičevje, robide in še kaj bi se našlo. Edino kakih 40 višinskih metrov pod vrhov mi desno od poti pozornost pritegne ostanek jarka, v katerega pa so nametali veje pri čiščenju grmovja. Morda je staro 100 let, morda ni. Kdo bi vedel?
V pol ure sem na vrhu. Mimo RTV objekta se spustim po grebenu do še enega kontejnerja z antenami, ki se skriva SZ od vrha. Lokacija je malo predaleč, zato PPS postavim nekje na pol poti na gornjem robu vzletišča jadralnih padalcev, ki gleda proti dolini Soče.
Sama aktivacija me kar prijetno preseneti. Kljub temu, da smo med tednom, je interes kar velik. Seveda govorim za KV, lokalnih zvez na UKV-ju ni bilo. Na tej točki kakih posebnih motenj, ki bi jih povzročala oprema na stolpu, nisem zaznal.
Po uri in četrt je zabave konec. Hitro pospravim in se vrnem proti avtu. Tam ravno vse pospravim, ko se ulije ploha. Ura je zgodnja, zato prilagodim nadaljnji program dežju, ki nikakor noče nehati. Spustim se na nekdanji prehod in se po stari cesti (po Italiji) odpeljem po JZ pobočjih vzpetin Na gradu, Trinški vrh in Nagnoj nazaj proti cesti, ki me bo pripeljala na Livek in v dolino. Cesta do meje je ozka in asfaltirana, od meje naprej pa samo še ozka in precej slaba. Ob poti grem mimo kavern, če se dež malo umiri uspem narediti sliko informacijskih tabel. V suhem, po možnosti pozno jesenskem, vremenu si bo potrebno zadeve natančneje pogledati.
Spustim se proti Livku, naprej proti Idrskem in Kobaridu. Še vedno dežuje, zato naredim le postanek na sedežu fundacije Poti miru v Posočju. Naberem nekaj gradiva povezanega s potjo. Žal natančnejšega zemljevida južnega dela poti še nimajo. Nadaljujem proti Bovcu. Ogled muzeja na prostem Ravelnik mi prav tako odplakne dež. Mimo trdnjave Kluže nadaljujem prit Logu pod Mangartom. Z dežnikom si ogledam pokopališče in spomenik branilcem Rombona. Od zadnjega obiska so grobove Bošnjakov namesto s križi označili z nišani. Prav je tako.
Proti domu se odpravim po enostavnejši in hitrejši poti preko Predela. Ob poti si ogledam še ostanke stare trdnjave iz časov Napoleonovih vojn. Mimo Trbiža nadaljujem proti Ratečam in nadaljujem proti domu, kjer je (prav ironično) lepo jasno vreme. Se bo pa prihodnjič bolje izšlo z vremenom ...
Nekaj več slik večjega formata je v GALERIJI