S5/JA-040 Kobilja glava
Objavljeno: 23 Avg 2015, 07:08
Kobilja glava, 1475 metrov visok vrh, se nahaja vzhodno od Tolmina. Z Jurijem ga aktivirava v sklopu spomina na 100 letnico bojev ob Soči. Na seznam SOTA vrhov, ki so se nahajali na območju fronte, se je uvrstila zato, ker je bila na njej AO opazovalnica. Najpogosteje se jo omenja s pripravami na 12. soško bitko, ki je pomenila konec bojev ob Soči. Dan pred znamenitim prebojem se je na Kobiljo glavo in slabih 400m nižjo Kobalo povzpel tudi nemški general Otto von Bellow s štabom. Takrat naj bi dejal: »Nima vsak poveljnik te sreče, da bi dan pred bojem z enim samim pogledom pregledal svoje bodoče bojišče« (1).
]
Za izhodišče si določiva planino Lom. Do tja pridemo tako, da pred Tolminom zaupamo smerokazom za Poljubinj in Ljubinj, nato pa sledimo oznake za planino Razor. Cesta je do odcepa za planino Stador odlična – najprej asfalt, proti koncu nekaj betona. Tudi makadam proti planini Lom ni slab – a se vidi, da obilnejša deževja lahko naredijo kar nekaj težav, saj so hudourniki speljani kar preko ceste. Ker na planini ni primernega mesta za parkiranje se obrneva in avto pustiva na manjšem parkirišču ob tabli, ki označuje mejo TNP.
Prve metre tako narediva po makadamu. Mimo spomenika in prvih hiš odvijugava preko precej zaraslega pašnika proti gozdu. Neke izrazite poti ni, saj je vse prepredeno s stezicami, ki jih na strmem pobočju naredila živina. Glede na mir vse naokoli pa ni videti, da bi planina trenutno delovala za namene, za katere je bila nekoč postavljena.
]
Dokaj strm vzpon se nadaljuje skozi gozd. Jurij ima zaradi elementov 6m antene kar nekaj težav z vejami. Z običajnim fiberglasom na nahrbtniku se da brez težav najti primerne prehode. V gozdu tudi pot postane izrazitejša, a se prehitro veseliva. Ko prideva na greben, ki je na eni strani še vedno porasel, na drugi pa padajo travnata pobočja proti dolini, se pokaže najin cilj. »Pot« vodi ob gozdu, zahodno od grebena. Stezica se skriva v visoki travi. Ponekod se v tleh skrivajo luknje tako, da je pri hoji potrebno biti previden. Na Vrhu Klonic misliva, da je najhujše za nama, a sva se uštela. Vse višja trava nama sega že preko ramen. Tako gosta je, da si z rokami in pohodnimi palicami praktično ne moreš pomagati. Zaradi vsega za pot, ki bi v normalnih razmerah in časovnicah trajala uro in pol, porabiva uro več.
Vrh je nekoliko pokošen, a zaseden. Zato postaviva PPS malce severneje in niže ob poti. Zaradi debele ruše in visoke trave je kar težko najti dovolj trdne podlage za kline – kljub temu, da je prostora kar dovolj. Glede na komentarje predhodnih obiskovalcev sva zadovoljna, saj z ovcami in nesnago, ki ostaja za njimi, nisva imela večjih težav. Pogoji na KV niso najboljši, je pa zato na 6m bolje, kot na predhodnih aktivacijah. Narediva celo prve zveze na 2m z znakom S5100ISONZO.
]
Vračava se po drugi uradni poti proti planini Stador. Tu je levo in desno od poti pokošeno, tako da s hojo ni problemov – le slama, ki je že nastala iz trave, rada drsi. S Šprince se pokaže planina Lom, kamor se morava vrniti po krajšem hlajenju pri domu na pl. Stador. Od tu se da priti tudi na Kobalo, ki je znano vzletišče jadralnih padalcev in zmajarjev. Tokrat jo izpustiva, saj razgledi zaradi visoke zračne vlage niso dobri. Bo počakala za naslednjič. Glede na položaj pa mora biti pogled po dolini še boljši, kot s Kobilje glave.
]
V primeru, da trava nebi bila tako visoka, kot je bila tokrat, je pot s pl. Lom bolj prijetna za hojo, tudi razgledi so lepši. Pri poti s pl. Stador pa gre vse bolj »na gliho« gor.
Par slik v večjem formatu je TUKAJ
Opomba:
(1) Iz knjige Koraki skozi meglo, Vasja Klavora, 1994
]Za izhodišče si določiva planino Lom. Do tja pridemo tako, da pred Tolminom zaupamo smerokazom za Poljubinj in Ljubinj, nato pa sledimo oznake za planino Razor. Cesta je do odcepa za planino Stador odlična – najprej asfalt, proti koncu nekaj betona. Tudi makadam proti planini Lom ni slab – a se vidi, da obilnejša deževja lahko naredijo kar nekaj težav, saj so hudourniki speljani kar preko ceste. Ker na planini ni primernega mesta za parkiranje se obrneva in avto pustiva na manjšem parkirišču ob tabli, ki označuje mejo TNP.
Prve metre tako narediva po makadamu. Mimo spomenika in prvih hiš odvijugava preko precej zaraslega pašnika proti gozdu. Neke izrazite poti ni, saj je vse prepredeno s stezicami, ki jih na strmem pobočju naredila živina. Glede na mir vse naokoli pa ni videti, da bi planina trenutno delovala za namene, za katere je bila nekoč postavljena.
]Dokaj strm vzpon se nadaljuje skozi gozd. Jurij ima zaradi elementov 6m antene kar nekaj težav z vejami. Z običajnim fiberglasom na nahrbtniku se da brez težav najti primerne prehode. V gozdu tudi pot postane izrazitejša, a se prehitro veseliva. Ko prideva na greben, ki je na eni strani še vedno porasel, na drugi pa padajo travnata pobočja proti dolini, se pokaže najin cilj. »Pot« vodi ob gozdu, zahodno od grebena. Stezica se skriva v visoki travi. Ponekod se v tleh skrivajo luknje tako, da je pri hoji potrebno biti previden. Na Vrhu Klonic misliva, da je najhujše za nama, a sva se uštela. Vse višja trava nama sega že preko ramen. Tako gosta je, da si z rokami in pohodnimi palicami praktično ne moreš pomagati. Zaradi vsega za pot, ki bi v normalnih razmerah in časovnicah trajala uro in pol, porabiva uro več.
Vrh je nekoliko pokošen, a zaseden. Zato postaviva PPS malce severneje in niže ob poti. Zaradi debele ruše in visoke trave je kar težko najti dovolj trdne podlage za kline – kljub temu, da je prostora kar dovolj. Glede na komentarje predhodnih obiskovalcev sva zadovoljna, saj z ovcami in nesnago, ki ostaja za njimi, nisva imela večjih težav. Pogoji na KV niso najboljši, je pa zato na 6m bolje, kot na predhodnih aktivacijah. Narediva celo prve zveze na 2m z znakom S5100ISONZO.
]Vračava se po drugi uradni poti proti planini Stador. Tu je levo in desno od poti pokošeno, tako da s hojo ni problemov – le slama, ki je že nastala iz trave, rada drsi. S Šprince se pokaže planina Lom, kamor se morava vrniti po krajšem hlajenju pri domu na pl. Stador. Od tu se da priti tudi na Kobalo, ki je znano vzletišče jadralnih padalcev in zmajarjev. Tokrat jo izpustiva, saj razgledi zaradi visoke zračne vlage niso dobri. Bo počakala za naslednjič. Glede na položaj pa mora biti pogled po dolini še boljši, kot s Kobilje glave.
]V primeru, da trava nebi bila tako visoka, kot je bila tokrat, je pot s pl. Lom bolj prijetna za hojo, tudi razgledi so lepši. Pri poti s pl. Stador pa gre vse bolj »na gliho« gor.
Par slik v večjem formatu je TUKAJ
Opomba:
(1) Iz knjige Koraki skozi meglo, Vasja Klavora, 1994