S5/JA-053 Senica
Objavljeno: 03 Avg 2015, 12:12
Ko sem v soboto zvečer XYL bolj kislega obraza (v hrib sem se tokrat pač odpravljal sam) oznanil, da jo bom jutri malo zapustil, me je kar naravnost vprašala po zdravju. Ve se katerem. Razložil sem ji, da je do vrha Senice le kratka pot čez senožet, morda 15 ali 20 minut. Ostalo pa po gozdu. Kaj mi je naročil prof. Rakovec (ja, prav tisti, ki je onemu povedal, da gre lahko uživat dietično hrano) naročil, pa še vem. En preprost pokazatelj je, da dokler lahko govoriš, je vse v redu. Ob takih prilikah se vedno spomnim, kako je bilo s starim očetom Janezom. Možakar je bil knap, rad je popil kakšen kozarec, tudi tobaka se ni branil do pozne starosti; ko se je poslovil, je bil bliže 100 kot 90 letom. Je pa pogosto govoril, kot pravimo, sam s sabo. In vedno, ko ga je oče na to opozoril, je povedal, da ve, in pripomnil, da govori s poštenjakom.
Cesto proti Mostu na Soči so hvala EU sredstvom, do viška sezone, uredili. Mene pa je vseeno precej treslo, hardijev zglob je izdahnil in temu primerno se potem vozilo obnaša.
Zadnjič sva z bratom rinila na vrh iz Stopca; od tam se do priljubljenega razgledišča vzpenjata dve poti, ena bolj strma kot druga. Vsekakor do razgledišča nisva prišla, sva se pa kar namučila, saj sva del poti prekolovratila kar »po azimutu«. Aktivacija je bila ravno tako v času najbujnejše vegetacije. Morda tudi Senica v času prve vojne, podobno kot sosednje Cvetje (naš TK-033), ni bila poraščena in so tam pasli. Na pobočju je nekaj ruševin pastirskih stanov. Tik pod vrhom so na baško stran obrnjene kaverne, na vrhu pa ostanki vojaške »infrastrukture«. Marsikaj zanimivega se bo »razkrilo«, ko bodo na razpolago »lidar« podatki; obljubljajo, da bodo že do konca leta.
Se mi je pa kar milo storilo, ko sem v Planinskem vestniku bral o izletu leta 1905, ki ga je priredila Soška podružnica SPD. Med drugimi novicami tudi piše: Tako je priredila že dne 7. majnika prvi izprehodni izlet na Senico (680 m), ki ga je pa dež hotel skvariti. Izletelo se sicer ni na vrh, pa udeleženci so se nakljub dežju izvrstno zabavali pod njim. Peklo se je kozličke, pilo in pelo, da so mnogi dvomili, če bi moglo biti na vrhu boljše in lepše. Udeležencev je bilo nad 40, in to samih članov. (PV št.5, 1905)
Zapis ne omenja, kje so vandrali, z opremo za tak piknik verjetno iz Ljubinja.
Tudi jaz sem šel po tej poti; opisal sem jo, ko sem bil prvič na Senici, le da sem tokrat šel gor kar lepo po poti.
Z nekoliko višjim vozilom bi prišli celo do pašnika, vendar je zadnja dva ovinka pod vrhom cesta bolj grapi podobna. Tudi nobenih kolesnic nisem videl, in nobenega življenja na planini ni bilo čutiti.
Takoj, ko sem prišel iz gozda, grem desno čez žico. Malo naprej je spet napeta ograja iz bodeče žice. Tudi z njo sem hotel opraviti na en, dva, tri. Pa se ni izšlo. Ena noga je šla brez težav, pri drugi pa se je zataknilo, nogo sem premalo dvignil in spodnji del hlačnice se je zataknil na bodečo žico. Kaj dosti nisem razglabljal, zakaj nisem odložil tovor in potegnil hlače malo višje. Naslonim se na palico, in upam, da se ne bo zaprla. Spustim še par sočnih, seveda ne tako učenih, v latinščini, kot vrhovni komandant, bolj preproste so, ampak vseeno pomagajo. Hlače in čast so rešene.
Samo s pašnika se nam odpre pogled na bližnje gore. Tokrat sem dodal v zapis še panoramo, ki bi bila precej bolj koristna, če bi bilo v bazi več podatkov o naših hribih. Enkrat sem se celo lotil branja navodil, dodajanje podatkov sploh ni videti komplicirano. Morda projekt za turobne zimske dni.
Kakorkoli, pašnik hitro premagam, malo pa me je skrbelo, kaj bo, ko pridem v redek gozd. Da le ne bi bilo kaj takega, kot na Velikem vrhu! Potem bi bile ženine besede … pa pustimo to; največkrat imajo xyl 100% in še kaj čez, prav.
Mimo debelega hrasta smuknem v goščavo. Prva ograja je na enem mestu podrta, druga tudi. Morda zaradi divjadi? Sledi nisem zasledil. 2:0 za nas! Potem pa se je začelo veselje. Čeprav je še kar zaraščeno in nastlano, brez težav oceniš, kje je najlažji prehod. Ostanke drevja in vejevja že načenja čas; ja, pa dedca je že brez SOTA nahrbtnika kar nekaj skupaj in marsikaj se uda pod težo. Mimogrede slikam izravnavo, je bil tu topniški položaj?
Po dobre pol ure zmerne hoje, pridem na vrh. Brisača, ki jo imam ob takih prilikah s sabo, je odlično služila svojemu namenu!
Tam, kjer je oznaka za vrh, bi se celo dalo v senci postaviti KV PPS – med grmovjem je ravno toliko praznega prostora, da bi s fiberglasom nekako prišel skozi, le bolj fakirske sorte bi moral biti. Skratka, mojim letom dokaj neprimerno. Zato grem še malo naprej, in pri kupu zloženega kamenja odložim robo. Ves vrh je videti predelan. Kaj so bili tisti ostanki zidu na skrajnem robu, ne vem. Da bi bilo kaj v zvezi z vojno, skoraj ne verjamem, saj bi bila zgradba prelahka tarča za italijansko topništvo. Gotovo pa je bila na vrhu opazovalnica, saj je (bil) z vrha odličen pogled na velik del bojišča. Si predstavljate, kakšno kanonado so zganjali Italijani!?
Pri iskanju podatkov, sem naletel na zelo zanimivo diplomsko delo, tu je zbrano pravzaprav vse o soški fronti, o topništvu na splošno in o topništvu obeh vojskujočih strani. Marsikaj novega sem zvedel!
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Barle-Anze.PDF
S postavljanjem PPS se mi ni mudilo. Malo pogledam naokrog, kje je najprimernejši teren.
Podrast lahko skriva marsikaj, nestabilno kamenje je posebno zoprno, nerodno je, če zdrsne noga v kakšno špranjo. Pri pregledovanju terena najdem tudi kose granate. Najverjetneje je 210 mm. Še en dokaz, da tu v času vojne ni bilo letovišče.
Anteno za KV hitro postavim – odpadlo vejevje je imenitna opora za fiberglas, deset metrski radiali so tudi hitro napeti. HB9CV postavim zraven PPS, ki je na idelanem kraju: polsenca, tapecirana skala, da je zadnja plat na mehkem, zraven kamnite police, v zraku pa polno brenčečega življa. Le krokarjevo dretje na drevesu nad mano je precej moteče. Sploh se ni dal pregnati. Očitno sem zasedel njegov teritorij!
Kadar postavljam PPS v gozdu, mi pade na mar »logorovanje« v vojski. Kako hitro smo poskrbeli, da je bilo vse podobno, kot v kasarni! Potke so bile vzorno urejene, kjer ni smelo biti niti najmanjše bilke, je pač ni bilo. Kdor ni videl, ne more verjeti, kako temeljito se da pomesti gozdna tla. Zmeraj pa mi gre na smeh, ko se spomnim, kako sva bila s prijateljem na dobri poti, da zakuhava incident. Dandanašnjim popolnoma nerazumljiv. O tem morda kdaj drugič.
Do napovedane ure je ostalo še nekaj časa, zato sem najprej pogledal na 6m. Kljub kontestu in spotu, je izkupiček boren. Lokacija, 817 in HB9CV niso ravno zmagovalna kombinacija.
Na KV je bilo boljše, po Juretovem spotu na DXclustru (TNX OC, se bom oddolžil ob priliki!) se je kar usulo postaj. Pričakoval bi, da bo kaj več postaj izven SOTA kroga, pa temu ni tako. Žal 817 brez filtra ni najboljša za delo v »gužvi«, in kot ponavadi, so prišli prvi na vrsto tisti (mojstri), ki so poklicali malo iz frekvence. Eh, ko bi vedeli, kakšno elektrarno imam s sabo, bi brez skrbi počakali! In bi imel idealen pile up – eden po eden, hi Tako pa sem spravil skupaj le dve, tri zveze v minuti.
Na 30m pa sem naredil neumnost, in to ne prvič. Po uglaševanju sem stikalce na ZM-2 (imel sem ga brez potrebe!) pustil na TUNE. Bom drugič napisal, kakšno moč sem pošiljal v GP.
Že res, da je Senica za UKV popolnoma neprimerna, ampak glede na to, da sta bili kar dve tekmovanji, sem pričakoval vsaj kakšno malenkost postaj. Slišal sem samo del ene novodobne (?) zveze: nekaj smeha, živijo, klicnega znaka nikjer. Potem se pa znajdi. Tudi mene ni nihče slišal; le kdo bo prvi na UKV?
Še malo sem pokukal na 6m, par res gromoglasnih signalov je na bandu. Morda pričakujejo enake, in imajo priprte gumbe, in mene, revčka, ne zaznajo. Brez uspeha se trudim priklicati Draga na Palagruži. Precej časa se trudiva z ZB2EO (ni tekmoval). Najprej je sprejel ZO?, potem S51?, pa S5100?. Nič onega try latter. Nobene nervoze ni bilo čutiti pri drugih postajah zaradi najinega početja, saj je potem še dolgo klical v prazno. TNX John za trud!
Medtem se je polsenca spremenila v polsenčico.
V dolini je ravno odzvonilo poldne. Na višjih KV bandih ponovno ni bilo nič. Mogoče bi pomagal spot, a – priznam – preprosto se mi dalo več! RX sem dal na – glasbo po željah poslušalcev. Marija, koliko let te oddaje nisem slišal!
Samo one … Rezka, vsakdo se vanjo zatreska, ki smo jo debelega pol stoletja nazaj ob nedeljah neštetokrat slišali, ni bilo. Ob kleni muziki je bila roba kaj hitro v nahrbtniku.
Gojzarice (btw, ali veste, od kje ta beseda?) ponovno zavežem, da bi bili ubogi prstki pri hoji navzdol varni, malo pogledam, če se plazi po meni kakšna zver in zašibam v dolino. Na začetku se držim kar smeri prihoda, orientacija ni zahtevna. Mogočne bukve (ali sta dve?) ne moreš zgrešiti. Ko veselo lomastim po bregu, se mi v misli prikrade melodija toccate in Boellemannove Suite Gothique. In to tista s trobili, da je še bolj zanosno. Hja, a se mi je začelo kisati? Še dobro, da nisem slišal menueta, in bi odplesal dol proti levi, kjer je precej globok jarek. Ne vem, ali je stara vlaka, ali je ostalina iz vojne. Bo treba počakati primernejši letni čas. Kakorkoli, s potjo po senci ni bilo nič. Par metrov se moram vrniti na desno, da sem lahko prečil podrto ograjo in nadaljeval čez senožet. Sonce je žgalo, kot se šika. Po barvi konice nosu vidim, da ta že leze proti vijoličastemu delu spektra. Brž naredim en »selfi« (izredno priročni so, da vidim, kaj počne »ta mičkana«, kadar jo imam v nahrbtniku), da ga pokažem prijateljem – naj se ve, kdo je ta pravi »ta rdeč«!
Vse ostalo je rutina; leva pred desno, ali obratno, pa levi in desni ovinek. Pod Ljubinjem, tam kjer Potočnica skoči čez previsne skale in se pretoči pod cesto, sem se ustavil ob leseni sohi.
Si staroverska? Novoverska? Nič! Pa drugič.
73 es cu Jurij, s57x
p.s. kmalu bi pozabil: Suite Gothique najdete tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=nv_w99Jm5Qk
toccata je zadnjih pet minut
Cesto proti Mostu na Soči so hvala EU sredstvom, do viška sezone, uredili. Mene pa je vseeno precej treslo, hardijev zglob je izdahnil in temu primerno se potem vozilo obnaša.
Zadnjič sva z bratom rinila na vrh iz Stopca; od tam se do priljubljenega razgledišča vzpenjata dve poti, ena bolj strma kot druga. Vsekakor do razgledišča nisva prišla, sva se pa kar namučila, saj sva del poti prekolovratila kar »po azimutu«. Aktivacija je bila ravno tako v času najbujnejše vegetacije. Morda tudi Senica v času prve vojne, podobno kot sosednje Cvetje (naš TK-033), ni bila poraščena in so tam pasli. Na pobočju je nekaj ruševin pastirskih stanov. Tik pod vrhom so na baško stran obrnjene kaverne, na vrhu pa ostanki vojaške »infrastrukture«. Marsikaj zanimivega se bo »razkrilo«, ko bodo na razpolago »lidar« podatki; obljubljajo, da bodo že do konca leta.
Se mi je pa kar milo storilo, ko sem v Planinskem vestniku bral o izletu leta 1905, ki ga je priredila Soška podružnica SPD. Med drugimi novicami tudi piše: Tako je priredila že dne 7. majnika prvi izprehodni izlet na Senico (680 m), ki ga je pa dež hotel skvariti. Izletelo se sicer ni na vrh, pa udeleženci so se nakljub dežju izvrstno zabavali pod njim. Peklo se je kozličke, pilo in pelo, da so mnogi dvomili, če bi moglo biti na vrhu boljše in lepše. Udeležencev je bilo nad 40, in to samih članov. (PV št.5, 1905)
Zapis ne omenja, kje so vandrali, z opremo za tak piknik verjetno iz Ljubinja.
Tudi jaz sem šel po tej poti; opisal sem jo, ko sem bil prvič na Senici, le da sem tokrat šel gor kar lepo po poti.
Z nekoliko višjim vozilom bi prišli celo do pašnika, vendar je zadnja dva ovinka pod vrhom cesta bolj grapi podobna. Tudi nobenih kolesnic nisem videl, in nobenega življenja na planini ni bilo čutiti.
Takoj, ko sem prišel iz gozda, grem desno čez žico. Malo naprej je spet napeta ograja iz bodeče žice. Tudi z njo sem hotel opraviti na en, dva, tri. Pa se ni izšlo. Ena noga je šla brez težav, pri drugi pa se je zataknilo, nogo sem premalo dvignil in spodnji del hlačnice se je zataknil na bodečo žico. Kaj dosti nisem razglabljal, zakaj nisem odložil tovor in potegnil hlače malo višje. Naslonim se na palico, in upam, da se ne bo zaprla. Spustim še par sočnih, seveda ne tako učenih, v latinščini, kot vrhovni komandant, bolj preproste so, ampak vseeno pomagajo. Hlače in čast so rešene.
Samo s pašnika se nam odpre pogled na bližnje gore. Tokrat sem dodal v zapis še panoramo, ki bi bila precej bolj koristna, če bi bilo v bazi več podatkov o naših hribih. Enkrat sem se celo lotil branja navodil, dodajanje podatkov sploh ni videti komplicirano. Morda projekt za turobne zimske dni.
Kakorkoli, pašnik hitro premagam, malo pa me je skrbelo, kaj bo, ko pridem v redek gozd. Da le ne bi bilo kaj takega, kot na Velikem vrhu! Potem bi bile ženine besede … pa pustimo to; največkrat imajo xyl 100% in še kaj čez, prav.
Mimo debelega hrasta smuknem v goščavo. Prva ograja je na enem mestu podrta, druga tudi. Morda zaradi divjadi? Sledi nisem zasledil. 2:0 za nas! Potem pa se je začelo veselje. Čeprav je še kar zaraščeno in nastlano, brez težav oceniš, kje je najlažji prehod. Ostanke drevja in vejevja že načenja čas; ja, pa dedca je že brez SOTA nahrbtnika kar nekaj skupaj in marsikaj se uda pod težo. Mimogrede slikam izravnavo, je bil tu topniški položaj?
Po dobre pol ure zmerne hoje, pridem na vrh. Brisača, ki jo imam ob takih prilikah s sabo, je odlično služila svojemu namenu!
Tam, kjer je oznaka za vrh, bi se celo dalo v senci postaviti KV PPS – med grmovjem je ravno toliko praznega prostora, da bi s fiberglasom nekako prišel skozi, le bolj fakirske sorte bi moral biti. Skratka, mojim letom dokaj neprimerno. Zato grem še malo naprej, in pri kupu zloženega kamenja odložim robo. Ves vrh je videti predelan. Kaj so bili tisti ostanki zidu na skrajnem robu, ne vem. Da bi bilo kaj v zvezi z vojno, skoraj ne verjamem, saj bi bila zgradba prelahka tarča za italijansko topništvo. Gotovo pa je bila na vrhu opazovalnica, saj je (bil) z vrha odličen pogled na velik del bojišča. Si predstavljate, kakšno kanonado so zganjali Italijani!?
Pri iskanju podatkov, sem naletel na zelo zanimivo diplomsko delo, tu je zbrano pravzaprav vse o soški fronti, o topništvu na splošno in o topništvu obeh vojskujočih strani. Marsikaj novega sem zvedel!
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Barle-Anze.PDF
S postavljanjem PPS se mi ni mudilo. Malo pogledam naokrog, kje je najprimernejši teren.
Podrast lahko skriva marsikaj, nestabilno kamenje je posebno zoprno, nerodno je, če zdrsne noga v kakšno špranjo. Pri pregledovanju terena najdem tudi kose granate. Najverjetneje je 210 mm. Še en dokaz, da tu v času vojne ni bilo letovišče.
Anteno za KV hitro postavim – odpadlo vejevje je imenitna opora za fiberglas, deset metrski radiali so tudi hitro napeti. HB9CV postavim zraven PPS, ki je na idelanem kraju: polsenca, tapecirana skala, da je zadnja plat na mehkem, zraven kamnite police, v zraku pa polno brenčečega življa. Le krokarjevo dretje na drevesu nad mano je precej moteče. Sploh se ni dal pregnati. Očitno sem zasedel njegov teritorij!
Kadar postavljam PPS v gozdu, mi pade na mar »logorovanje« v vojski. Kako hitro smo poskrbeli, da je bilo vse podobno, kot v kasarni! Potke so bile vzorno urejene, kjer ni smelo biti niti najmanjše bilke, je pač ni bilo. Kdor ni videl, ne more verjeti, kako temeljito se da pomesti gozdna tla. Zmeraj pa mi gre na smeh, ko se spomnim, kako sva bila s prijateljem na dobri poti, da zakuhava incident. Dandanašnjim popolnoma nerazumljiv. O tem morda kdaj drugič.
Do napovedane ure je ostalo še nekaj časa, zato sem najprej pogledal na 6m. Kljub kontestu in spotu, je izkupiček boren. Lokacija, 817 in HB9CV niso ravno zmagovalna kombinacija.
Na KV je bilo boljše, po Juretovem spotu na DXclustru (TNX OC, se bom oddolžil ob priliki!) se je kar usulo postaj. Pričakoval bi, da bo kaj več postaj izven SOTA kroga, pa temu ni tako. Žal 817 brez filtra ni najboljša za delo v »gužvi«, in kot ponavadi, so prišli prvi na vrsto tisti (mojstri), ki so poklicali malo iz frekvence. Eh, ko bi vedeli, kakšno elektrarno imam s sabo, bi brez skrbi počakali! In bi imel idealen pile up – eden po eden, hi Tako pa sem spravil skupaj le dve, tri zveze v minuti.
Na 30m pa sem naredil neumnost, in to ne prvič. Po uglaševanju sem stikalce na ZM-2 (imel sem ga brez potrebe!) pustil na TUNE. Bom drugič napisal, kakšno moč sem pošiljal v GP.
Že res, da je Senica za UKV popolnoma neprimerna, ampak glede na to, da sta bili kar dve tekmovanji, sem pričakoval vsaj kakšno malenkost postaj. Slišal sem samo del ene novodobne (?) zveze: nekaj smeha, živijo, klicnega znaka nikjer. Potem se pa znajdi. Tudi mene ni nihče slišal; le kdo bo prvi na UKV?
Še malo sem pokukal na 6m, par res gromoglasnih signalov je na bandu. Morda pričakujejo enake, in imajo priprte gumbe, in mene, revčka, ne zaznajo. Brez uspeha se trudim priklicati Draga na Palagruži. Precej časa se trudiva z ZB2EO (ni tekmoval). Najprej je sprejel ZO?, potem S51?, pa S5100?. Nič onega try latter. Nobene nervoze ni bilo čutiti pri drugih postajah zaradi najinega početja, saj je potem še dolgo klical v prazno. TNX John za trud!
Medtem se je polsenca spremenila v polsenčico.
V dolini je ravno odzvonilo poldne. Na višjih KV bandih ponovno ni bilo nič. Mogoče bi pomagal spot, a – priznam – preprosto se mi dalo več! RX sem dal na – glasbo po željah poslušalcev. Marija, koliko let te oddaje nisem slišal!
Samo one … Rezka, vsakdo se vanjo zatreska, ki smo jo debelega pol stoletja nazaj ob nedeljah neštetokrat slišali, ni bilo. Ob kleni muziki je bila roba kaj hitro v nahrbtniku.
Gojzarice (btw, ali veste, od kje ta beseda?) ponovno zavežem, da bi bili ubogi prstki pri hoji navzdol varni, malo pogledam, če se plazi po meni kakšna zver in zašibam v dolino. Na začetku se držim kar smeri prihoda, orientacija ni zahtevna. Mogočne bukve (ali sta dve?) ne moreš zgrešiti. Ko veselo lomastim po bregu, se mi v misli prikrade melodija toccate in Boellemannove Suite Gothique. In to tista s trobili, da je še bolj zanosno. Hja, a se mi je začelo kisati? Še dobro, da nisem slišal menueta, in bi odplesal dol proti levi, kjer je precej globok jarek. Ne vem, ali je stara vlaka, ali je ostalina iz vojne. Bo treba počakati primernejši letni čas. Kakorkoli, s potjo po senci ni bilo nič. Par metrov se moram vrniti na desno, da sem lahko prečil podrto ograjo in nadaljeval čez senožet. Sonce je žgalo, kot se šika. Po barvi konice nosu vidim, da ta že leze proti vijoličastemu delu spektra. Brž naredim en »selfi« (izredno priročni so, da vidim, kaj počne »ta mičkana«, kadar jo imam v nahrbtniku), da ga pokažem prijateljem – naj se ve, kdo je ta pravi »ta rdeč«!
Vse ostalo je rutina; leva pred desno, ali obratno, pa levi in desni ovinek. Pod Ljubinjem, tam kjer Potočnica skoči čez previsne skale in se pretoči pod cesto, sem se ustavil ob leseni sohi.
Si staroverska? Novoverska? Nič! Pa drugič.
73 es cu Jurij, s57x
p.s. kmalu bi pozabil: Suite Gothique najdete tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=nv_w99Jm5Qk
toccata je zadnjih pet minut