Danes,v torek
9.decembra 2008 sem se spet podal na
Vremščico. Primarno mi je bil cilj ponovno uživanje na kolesu. Ampak, ker sem ponovno hamovsko deformiran, sem imel s sabo vso KV portabel tehniko. Petnajst kilogramov gor ali dol! Pih, saj se skoraj ne pozna.
Slike so v galeriji od tukaj dalje:
http://picasaweb.google.si/s53x.sota/SO ... 3535964754
Jugo je bil na trenutke prav nesramen.
Ker sem ta vrh že enkrat letos aktiviral sem se odločil, da na Sotawatch ne najavim svoje aktivacije. Kaj bi razburjal ostale zaradi tega. In poglej sceno. Kljub kristalno čisti frekvenci, ne levo 2kHz ne desno nobene postaje, mi ni uspelo v prvih 10 minutah narediti niti ene zveze. Počasi so me obhajali dvomi, da kaj ni v redu s tehniko. Pa se pojavi DL7VKD in pošlje 579. ON4CAP tudi potrdi 579 in me kot opazim zvečer, ko pridem domov, spotira. No takrat so se zveze začele nabirati. Ampak nikakor ne tako, kot druge dneve, ko je bila najava aktivacije vsaj nekaj ur na vidnem. Hkrati so klicale mogoče 2 ali tri postaje, presledek med QRZ in CQ'ji je bil vedno daljši. Na 10MHz mi uspe narediti le G4ELZ, ki objavi spot, vendar v naslednjih 10 minutah ni kruha iz tega. Sledi povratek na 7.032 in kapljati začnejo F'ji. Vmes pokliče še Slavc S53XX, malo se posmejeva in po zvezi z OE3KAB imam počasi vsega zadosti. 30 zvez, otrple prste, ledene noge, žareča lica in trd hrbet. Med QSY iz 40m na 30m je bilo tudi malo joginga po severni strani Vremščice, saj se je bilo na en način treba malo segreti. Severna stran je bila izbrana zato, ker je bila danes v zavetrju, saj je pihal precej močan in hladen jugo. Sedeti pri +4C in na vetru si kaj hitro podhlajen. Aha,
Rado, prosim povej mi kje in koliko te je stal tisti tvoj pop-up šotor, ki sem ga videl na eni tvojih aktivacij. Mislim, da bo to moja naslednja investicija v SOTA opremo,če me le ne bo Boris ogulil s koledarji,HI !
klofenzi everi dej, jes I klof !
Med pospravljanjem sem spet fasal eno odrgnino, ki je pa zaradi otrplih rok nisem niti čutil. Šele, ko je bilo vse kar sem se dotaknil rdeče mi je postalo jasno, da bo spet prišla prav prva pomoč, ki je vedno tretji član ekipe na mikro ekspedicijah. Pa naj bo peš ali z MTBjem.
Ker je bilo na vrhu tako zelo lepo in prijetno, sem se po spustu na Malo Vremščico, to je enih 150vm nižje spet obrnil in se še enkrat povzel do vrha. Ne, ni se mi zarolalo. Med divjanjem na spustu sem izgubil fotoaparat in ni bilo druge rešitve kot,da se spet odpravim nazaj. In izpadel mi je le par metrov pod sumitom.