E7/BO-035 Karasanovina
Objavljeno: 21 Sep 2011, 18:19
Zgodba o aktivaciji parih vrhov v Bosni in Hercegovini se je začela že pred časom, ko je Milan, S58MU v FH navezal tesnejše stike z nekaterimi E7 radio-amaterji. Glavni sogovornik pri pripravi načrta nama je bil Dženan E77DD. V Bosanske hribe se ne odpraviš kar tako, kot pri nas. Klub desetletju in pol po koncu vojne, je spomin nanjo še vedno živ, prav tako pa je po ozemlju razsejanih na milijone min, ki samo čakajo, kdaj bo prišel nekdo, ki ni dovolj pazljiv. Prav zaradi tega smo na seznam uvrstili štiri poznane vrhove v bližini Ilijaša, ki po zagotovilih domačinov niso nevarni. Na koncu sva uspela aktivirati dva od teh vrhov, za povrhu pa sva se spravila še na enega v stilu »turbo aktivacije«. Izhodišče za oba dneva SOTA potepov je bil zaselek Ljesevo, severno od Ilijaša, ta pa je kakih 15 km SZ od Sarajeva.
Ker je imel Dženan obveznosti v QRL-u naju na prvi vrh spremlja Ahmed, E74HA. Karasanovina (1472m) je ena od standardnih lokacij radiokluba v Ilijašu, kamor hodijo na KV in UKV tekmovanja in druge aktivnosti. Iz »baze« se odpeljemo v smeri Ilijaša, a se kmalu usmerimo levo proti Brezi in naprej proti Varešu. Ti konci so (bili) poznani po železarstvu, saj je vse naokoli ogromno železove rude in premoga. Po pripovedovanju je večina obratov funkcionirala tudi med vojno, po njej pa so novodobni »podjetniki« zadeve spravili na kant. Se sliši poznano? Prvo železnico, ki sedaj ne obratuje, so zgradili še za časa rajnke AO. Objekti (mostovi, tuneli) so precej podobni tistim, ki se nahajajo na trasi skozi Baško grapo proti Gorici. Zaradi strme in globoke soteske GPS občasno izgublja signal, kar se lepo vidi tudi na sledi, ki gre ponekod precej po svoje. Odcep z glavne ceste ostro levo seveda ni označen, a Ahmed pozna pot. Tudi GPS jo pravilno določi, a se malce više ponovno izgubi. Strma, ponekod precej ozka in poškodovana asfaltirana cesta hitro pridobiva na višini. Zadnjih par sto metrov naredimo po precej zdelanem makadamu, ki nas pripelje v porušeno vas Planinica. Le nekaj hiš je obnovljeno.
Pot v smeri vrha je prevozna s kamioni ali terenci. Mi jo mahnemo peš v meglene višave. Le da ne bo začelo deževati, si mislim. Počutim se nelagodno, saj s sabo nimam nobene karte na kateri bi primerjal, kod se gibljemo. Tudi GPS karte za BiH so dokaj pomanjkljive. Teren je kar dobro zajet, a slabših poti in kolovozov ni vrisanih. No, kljub vsemu orientacija ni težavne. Lepo po markirani cesti, ki se najprej dviguje v vzhodni smeri in nato zavije proti zahodu skozi dolino in ponovno na vzhod proti vrhu. Okoli 3km poti in okoli 300 višinskih metrov nam vzame približno uro.
Vrh označuje piramida, v senci drevja se skriva miza, klopi in roštilj! Ker veter otresa vlago z drevja postaviva PPS na odprtem. Že prvi klic na KV povzroči gužvo. Na UKV ni kake velike aktivnosti – je pač delavnik dopoldan. Z Milanom rutinirano obdelava vse zainteresirane, Ahmed medtem zakuri ogenj, da se lahko v pavzah malo pogrejemo. Na trenutke se hoče pokazati sonce, a megla vztraja vse do zaključka aktivnosti. Hitro pospravimo in po znani poti nazaj proti avtu.
Kljub vsemu se je megla nekoliko dvignila, tako da se na ovinku poti da slutiti Ilijaš, pa dimnik elektrarne v Kaknju in vrh, ki bo prišel na vrsto naslednji dan – Budoželj. Na povratku naredimo še ovinek do Vareša in to je bilo v SOTA smislu za prvi dan dovolj.
Hvala za zveze in SPOT-e ter Ahmedu za vodenje.
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.
Če si kdo želi ogledati pot v Google Zemlji, je spodaj pripeta »KML« datoteka.
Nekaj splošnih opozoril, ki jih velja upoštevati. Ceste so precej zvite, omejitev je cel kup in skoraj vsak znak ima svojega »varuha« z radarjem – spoštujte omejitve. Tudi ko ni omejitev, ob cesti pa so hiše, raje peljite 50 kot 60km/h.
Ko se kam odpravite peš, sledite le dobro uhojene poti. Nikakršnih bližnjic ali gibanja po terenu kjer se vidi, da se ne kosi, pase ali kako drugače izkorišča. Celo na delih, ki so veljala za varna se po pridobitvi podatkov lahko najdejo mine. Sploh pa nobenega stikanja po porušenih objektih – nikoli se ne ve.
Na pot sva se odpravila le z avtokarto in GPS kartami. Zaradi časovne stiske nisem kaj več raziskoval po knjigarnah v Sarajevu, kaj od podrobnejših zemljevidov se da dobiti. K sreči je Dženan priskrbel digitalizirane karte, ki bodo služile pripravi poročil in morebitni uporabi v bodoče, le počasi bo potrebno skalibrirati vse skupaj, da bodo uporabne. Res so nekatere stare skoraj toliko ko jaz, a teren le ostane in marsikatera vrisana stezica je sedaj cesta.
Kdor se bo odpravil v te konce, naj najprej naveže stik s kom, ki živi in pozna področje, kamor bi rad šel. Informacije s prve roke so zlata vredne. Možnosti uspeha za povsem UKV aktivacijo so minimalne, saj je UKV razen na repetitorjih in v času tekmovanj, mrtev.
Ker je imel Dženan obveznosti v QRL-u naju na prvi vrh spremlja Ahmed, E74HA. Karasanovina (1472m) je ena od standardnih lokacij radiokluba v Ilijašu, kamor hodijo na KV in UKV tekmovanja in druge aktivnosti. Iz »baze« se odpeljemo v smeri Ilijaša, a se kmalu usmerimo levo proti Brezi in naprej proti Varešu. Ti konci so (bili) poznani po železarstvu, saj je vse naokoli ogromno železove rude in premoga. Po pripovedovanju je večina obratov funkcionirala tudi med vojno, po njej pa so novodobni »podjetniki« zadeve spravili na kant. Se sliši poznano? Prvo železnico, ki sedaj ne obratuje, so zgradili še za časa rajnke AO. Objekti (mostovi, tuneli) so precej podobni tistim, ki se nahajajo na trasi skozi Baško grapo proti Gorici. Zaradi strme in globoke soteske GPS občasno izgublja signal, kar se lepo vidi tudi na sledi, ki gre ponekod precej po svoje. Odcep z glavne ceste ostro levo seveda ni označen, a Ahmed pozna pot. Tudi GPS jo pravilno določi, a se malce više ponovno izgubi. Strma, ponekod precej ozka in poškodovana asfaltirana cesta hitro pridobiva na višini. Zadnjih par sto metrov naredimo po precej zdelanem makadamu, ki nas pripelje v porušeno vas Planinica. Le nekaj hiš je obnovljeno.
Pot v smeri vrha je prevozna s kamioni ali terenci. Mi jo mahnemo peš v meglene višave. Le da ne bo začelo deževati, si mislim. Počutim se nelagodno, saj s sabo nimam nobene karte na kateri bi primerjal, kod se gibljemo. Tudi GPS karte za BiH so dokaj pomanjkljive. Teren je kar dobro zajet, a slabših poti in kolovozov ni vrisanih. No, kljub vsemu orientacija ni težavne. Lepo po markirani cesti, ki se najprej dviguje v vzhodni smeri in nato zavije proti zahodu skozi dolino in ponovno na vzhod proti vrhu. Okoli 3km poti in okoli 300 višinskih metrov nam vzame približno uro.
Vrh označuje piramida, v senci drevja se skriva miza, klopi in roštilj! Ker veter otresa vlago z drevja postaviva PPS na odprtem. Že prvi klic na KV povzroči gužvo. Na UKV ni kake velike aktivnosti – je pač delavnik dopoldan. Z Milanom rutinirano obdelava vse zainteresirane, Ahmed medtem zakuri ogenj, da se lahko v pavzah malo pogrejemo. Na trenutke se hoče pokazati sonce, a megla vztraja vse do zaključka aktivnosti. Hitro pospravimo in po znani poti nazaj proti avtu.
Kljub vsemu se je megla nekoliko dvignila, tako da se na ovinku poti da slutiti Ilijaš, pa dimnik elektrarne v Kaknju in vrh, ki bo prišel na vrsto naslednji dan – Budoželj. Na povratku naredimo še ovinek do Vareša in to je bilo v SOTA smislu za prvi dan dovolj.
Hvala za zveze in SPOT-e ter Ahmedu za vodenje.
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.
Če si kdo želi ogledati pot v Google Zemlji, je spodaj pripeta »KML« datoteka.
Nekaj splošnih opozoril, ki jih velja upoštevati. Ceste so precej zvite, omejitev je cel kup in skoraj vsak znak ima svojega »varuha« z radarjem – spoštujte omejitve. Tudi ko ni omejitev, ob cesti pa so hiše, raje peljite 50 kot 60km/h.
Ko se kam odpravite peš, sledite le dobro uhojene poti. Nikakršnih bližnjic ali gibanja po terenu kjer se vidi, da se ne kosi, pase ali kako drugače izkorišča. Celo na delih, ki so veljala za varna se po pridobitvi podatkov lahko najdejo mine. Sploh pa nobenega stikanja po porušenih objektih – nikoli se ne ve.
Na pot sva se odpravila le z avtokarto in GPS kartami. Zaradi časovne stiske nisem kaj več raziskoval po knjigarnah v Sarajevu, kaj od podrobnejših zemljevidov se da dobiti. K sreči je Dženan priskrbel digitalizirane karte, ki bodo služile pripravi poročil in morebitni uporabi v bodoče, le počasi bo potrebno skalibrirati vse skupaj, da bodo uporabne. Res so nekatere stare skoraj toliko ko jaz, a teren le ostane in marsikatera vrisana stezica je sedaj cesta.
Kdor se bo odpravil v te konce, naj najprej naveže stik s kom, ki živi in pozna področje, kamor bi rad šel. Informacije s prve roke so zlata vredne. Možnosti uspeha za povsem UKV aktivacijo so minimalne, saj je UKV razen na repetitorjih in v času tekmovanj, mrtev.