S5/BR-032 Gradišče
Objavljeno: 04 Maj 2011, 18:05
Gradišče (791m), je le eden od mnogih vrhov s tem imenom, a le to Gradišče ima SOTA oznako S5/BR-032. Za tokratno aktivacijo ga izberem zaradi obeta vremenoslovcev, da bo nestanoviten konec aprila v tem koncu prijazen do aktivatorja. Pa me naplahtajo in namočijo. A pojdimo lepo po vrsti.
Osnovna usmeritev mi je bilo Miloševo poročilo, a se vsega skupaj lotim malo po svoje – pač prilagojeno dejstvu, da se bom do izhodišča pripeljal z avtom. Po AC do Postojne, od tam proti Pivki in naprej v smeri Knežaka. V Zagorju sledim kažipotu za Šilentabor. Mesto za parkiranje dobim šele malo pod vasico, saj nočem puščati avta pred uvozi na pašnike.
Najprej zlezem do cerkvic, okoli katere so očitno malo počistili grmovje in pokukam čez rob. Pot nadaljujem kar po travnatem grebenu proti Grmadi (755m), a se hitro izkaže, da je to slepa ulica, saj se pašnik konča v neprehodni goščavi. Prerinem se skozi vejevje in trnje na pašnike na vzhodnih pobočjih in jo po kolovozu odmaširam proti končnemu cilju. Na prevalu med Grmado in Gradiščem ponovno naredim napako. Namesto da bi jo mahnil levo po grebenu v hrib, se držim stezice, ki kmalu pripelje na staro cesto, očitno opuščeno cesto. Na zemljevidu se sicer lepo vidi, da vodi pod prelomom, a sem bil nepazljiv.
Kasneje na vrhu ugotavljam, da mora biti spodaj nekje speljana pot preko skalnega skoka, a jo doli ob cesti zgrešim. Ni druge kot poiskati kolikor toliko varen prehod na mestu, kjer se med drevjem sluti vrh preloma. Ko pomolim nos preko roba, sem skoraj na cilju – le par sto metrov se bo potrebno vrniti.
Vrh je označen s standardnim konfinom. Vreme se hitro kvari in občasno veter že prinese kako dežno kapljo. Postavim in hitro na band, da prehitim hudo uro. Nekaj časa mi je sreča naklonjena, a moram vseeno prehitro zaključiti z delom in pospraviti robo, saj se mi log preveč navlaži. Ko se odpravim proti avtu je spreva videti, da sem prehitro obupal, a se kmalu izkaže, da je bila odločitev pravilna.
Prostora za antene na vrhu (grebenu) je več kot dovolj. Ker sem tako na hitro popihal z vrha, mi je le ta ostal nekaj dolžen. Prihodnjič jo zagotovo mahnem tam nekje iz smeri Šembij in nato po robu do vrha.
Firbec mi ne da miru, zato se odpeljem do Podtabora po stari opuščeni cesti. Super tura za kolesarja, za avto pa bo kmalu kriza, saj je na enem mestu že odneslo podporni zid. Močno dvomim, da se ga bo kdo lotil popravljat.
Eno z drugim prijetna tura, ki jo je prehitro pokvarilo vreme. Za konec skočim še na Prem, kjer najdem odprt grad in Kettejevo rojstno hišo.
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.
Osnovna usmeritev mi je bilo Miloševo poročilo, a se vsega skupaj lotim malo po svoje – pač prilagojeno dejstvu, da se bom do izhodišča pripeljal z avtom. Po AC do Postojne, od tam proti Pivki in naprej v smeri Knežaka. V Zagorju sledim kažipotu za Šilentabor. Mesto za parkiranje dobim šele malo pod vasico, saj nočem puščati avta pred uvozi na pašnike.
Najprej zlezem do cerkvic, okoli katere so očitno malo počistili grmovje in pokukam čez rob. Pot nadaljujem kar po travnatem grebenu proti Grmadi (755m), a se hitro izkaže, da je to slepa ulica, saj se pašnik konča v neprehodni goščavi. Prerinem se skozi vejevje in trnje na pašnike na vzhodnih pobočjih in jo po kolovozu odmaširam proti končnemu cilju. Na prevalu med Grmado in Gradiščem ponovno naredim napako. Namesto da bi jo mahnil levo po grebenu v hrib, se držim stezice, ki kmalu pripelje na staro cesto, očitno opuščeno cesto. Na zemljevidu se sicer lepo vidi, da vodi pod prelomom, a sem bil nepazljiv.
Kasneje na vrhu ugotavljam, da mora biti spodaj nekje speljana pot preko skalnega skoka, a jo doli ob cesti zgrešim. Ni druge kot poiskati kolikor toliko varen prehod na mestu, kjer se med drevjem sluti vrh preloma. Ko pomolim nos preko roba, sem skoraj na cilju – le par sto metrov se bo potrebno vrniti.
Vrh je označen s standardnim konfinom. Vreme se hitro kvari in občasno veter že prinese kako dežno kapljo. Postavim in hitro na band, da prehitim hudo uro. Nekaj časa mi je sreča naklonjena, a moram vseeno prehitro zaključiti z delom in pospraviti robo, saj se mi log preveč navlaži. Ko se odpravim proti avtu je spreva videti, da sem prehitro obupal, a se kmalu izkaže, da je bila odločitev pravilna.
Prostora za antene na vrhu (grebenu) je več kot dovolj. Ker sem tako na hitro popihal z vrha, mi je le ta ostal nekaj dolžen. Prihodnjič jo zagotovo mahnem tam nekje iz smeri Šembij in nato po robu do vrha.
Firbec mi ne da miru, zato se odpeljem do Podtabora po stari opuščeni cesti. Super tura za kolesarja, za avto pa bo kmalu kriza, saj je na enem mestu že odneslo podporni zid. Močno dvomim, da se ga bo kdo lotil popravljat.
Eno z drugim prijetna tura, ki jo je prehitro pokvarilo vreme. Za konec skočim še na Prem, kjer najdem odprt grad in Kettejevo rojstno hišo.
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.