Brez posebnega obotavljanja nadaljujemo v smeri Zadloga. Prvi smerokazi in markacije za Špičasti vrh so že v delu, ki se imenuje »Na Sredi«, a se odpeljemo še nekoliko više po cesti, ki nas lahko pripelje na Col. Avte pustimo na mestu, kjer se prične gozdna cesta, ki pa je še preveč zasnežena, da bi se jo dalo uporabiti z avti. Ni krize, hoja je prav prijetna, le temperature nekako ne sodijo na začetek februarja (rdeča sled).
S ceste zavijemo na mestu, kjer se nam z nasprotne smeri pridruži markirana pot s planote. Kljub obilici gnilega snega se da kar v redu hoditi. V bifeju, ki očitno obratuje ob kakem pohodu si malo oddahnemo in nadaljujemo proti vrhu. Zadnji vzpon je kar strm in mora biti ob mokrem vremenu in gladkem listju kar zoprn.
Vrh je pogozden, a razgledni stolp pomaga, da se dvignemo nad drevje in se razgledamo. Morja se zaradi morske megle tokrat ne vidi. PPS postaviva pod stolpom, kjer nas čaka vse potrebno udobje. Nekaj časa nam nagaja kapljanje s podestov stopa, a tolpo vreme tudi to težavo hitro odstrani.
Najti prostor, da se bo fiberglas brez zatikanja raztegnil, niti ni tako enostavno. Veje so dokaj nizko. Na bandu se pojaviva nekako v okviru predvidene časovnice. Pile-up je silovit, na momente komaj obvladljiv. Tudi UKV je živahen. Tu se pozna, da je v zraku nekaj več aluminija.
Počasi se živ-žav umiri in potrebno se bo odpraviti. Vračamo se po preizkušeni, nekoliko manj strmi smeri. Nekaj časa sledimo markirano pot, nato zavijemo levo skozi gozd, ki je dovolj redek, da se ne zatikamo s cevmi privezanimi na nahrbtnike. Kmalu »pademo« na gozdno cesto, po kateri se vrnemo do avta.
Sledi še analiza ob skodelici čaja, ki prija kljub pomladnim temperaturam zunaj.
TNX za idejo, povabilo in drušno!
Nekaj slik je še tu … KLIK