S5/JA-037 Javoršček
Objavljeno: 17 Okt 2010, 16:02
Javoršček, 1557m visok hrib nad vasjo Čezsoča, si po moriji I. svetovne vojne še vedno celi rane – takokot večina vrhov tu okoli. Kljub več kot 90 letni časovni razliki, je vrh prepreden z jarki, preluknjan s kavernami, opazovalnicami, topniškimi položaji … Čas ne bo tako hitro izbrisal sledov vklesanih v živo skalo. Tudi iskalci ostalin, ki z detektorji kovin brskajo po pobočjih in odkopavajo vse, kar detektorji najdejo poskrbijo, da boste našli marsikateri kos granate, morda del menažke ali konzerve, tečaj vrat in rešetko ognjišča, klanfo, črepinje steklenic, bodečo žico itd. Za zbiratelje nezanimivi in pretežki kosi ostajajo nastavljeni po skalah, da si jih maloštevilni obiskovalci lahko ogledajo.
Skupno aktivacijo predlaga Jurij S57X, ki je vrh osvojil že lani. Očitno izberemo še zadnji trenutek, da ujamemo jesenske barve. V trenutkih, ko nastaja to poročilo, gori verjetno že sneži.
Sestanemo se na Želinu, kjer se cesta iz Cerkna pridruži tisti iz Idrije. Poleg naju je v odpravi še Jurijev znanec Dominik. Presedem v Jurijev avto, saj bomo za zadnjih 8 kilometrov zelo slabe ceste proti izhodišču potrebovali živalco na nekoliko višjih nogah, nič pa ni narobe, če ima povrhu še štirikolesni pogon. Skozi Tolmin in Kobarid se zapeljemo do Drežnice in naprej proti Drežniškim ravnam, tam pa sledimo lesenim kažipotom za planino Zaprikraj in Predolina. Nekaj časa bi šlo tudi z običajnim osebnim avtom, a ko zmanjka asfalta se na makadamu hitro pokažejo posledice zadnjih deževij. Sicer smo videli in srečali kar nekaj neregistriranih avtov, s katerimi domačini dirjajo tudi po teh slabše prevoznih poteh. Očitno gre, a po sledeh iztekanja na makadamu pogosto tudi prebijejo kaj spodnji strani …
Na planini Predolina (1192m) smo po slabih dveh urah vožnje, kar iz Škofje Loke nanese kar slabe tri ure. Cilj je s planine jasno viden. Močna slana in temperature le malce nad lediščem opozarjajo, da prihaja zima, ki pa se trenutno pozna le na odprtem – v gozdu je še vedno bistveno topleje.
S planine vodi ozka stezica v smeri planine Golobar. Kakih posebnih tabel ali oznak ni, boste pa zasledili črno – rdeče pobarvane količke in neke vrste markacij na kamnih, ki označujejo Poti miru v Posočju. Opazimo jih vse do prelaza Čez Ultro, kjer bomo zapustili to pot.
Pot poteka po strmem pobočju Vršiča in je precej valovita – malo gor, pa malo dol. Na nekaterih mestih je široka le toliko, da komaj postavimo čevelj ob čevelj. Precej vodnato, krušljivo in spolzko je vse skupaj, zato previdnost ni odveč. Nekoliko bolj se spustimo v strugo potoka Slatenik pri koti 1134, kjer je na kartah označena lovska koča, a je oznaka napačna. Gre za opuščeno sirarno, lovska koča pa je više v bregu in je na marsikateri karti ni vrisane.
Pri koči smo približno v uri in pol. Malce počijemo, se razgledamo in privežemo dušo. Še malo in smo na prevalu Čez Ultro, kjer zavije steza proti vrhu Javorščka ostro levo, označena pot pa poteka čez sedlo in na drugo stran proti planini Golobar.
Na nekaterih kartah je pot proti vrhu Javorščka jasno vrisana. Tudi na Geopedi jo boste našli na sloju planinskih poti. Realnost je nekoliko bolj kruta. Začne se dejansko lepo in stezice po grebenu ni težko slediti. Višje, tam nekje nad višino 1400m pa se pot izgublja med jarki, bojnimi položaji in drugimi ostanki vojne. Zadnji del iščemo našim nahrbtnikom in dolgim fiberglasom čim manj moteč pristop. Ni vedno enostavno, včasih se je potrebno malce vrniti in poizkusiti znova. Ta del bi okarakteriziral kot zahtevnejše brezpotje. Vid se, da je teren razbit zaradi večletnega obstreljevanja z granatami velikih kalibrov. Pod nogami se vse nekaj premika, nikoli nisi čisto 100%, da bo stopinja zdržala. Previdno napredovanje vzame tudi nekaj več časa, tako da smo na vrhu okoli pol dvanajste ure – tri ure je trajalo vse skupaj z vštetim daljšim postankom pri lovski koči.
Vrh Javorščka je razgleden. Posebnih oznak, razen manjšega kupčka skal na vrhu ni. Najdete pa tik pod vrhom kaverno, kamor se je možno v primeru vetra skriti. Strma travnata pobočja padajo proti jugu, s severne strani je celoten greben pogozden. Previdnost, kako stopate ni odveč – morebitni zdrs bi se končal precej niže
PPS postavimo kot bi mignil. Začnem na KV, Jurij na UKV. KV aktivnost je v okviru pričakovanj, na UKV-ju pa ni ničesar. Ni čudno, daj Javoršček obdajajo precej višji hribi. UKV-jaši se bodo morali kar malo potruditi, da spravijo aktivacijo pod streho. Kak kontest bi verjetno pomagal.
Band se dokaj hitro umiri, sledi pospravljanje in povratek po približno isti poti. Pri spustu je teren na marsikaterem mestu videti precej drugače, kot pri vzponu. V zgornjem delu poizkušamo najti bolj enostavne prehode, a se je očitno v enem letu precej zaraslo vse skupaj. Brez večjih težav a počasi »pademo« pod 1400m, od tu dalje je vse bolj enostavno.
Dan se hitro poslavlja, zato se odpovemo ovinku do križa, ki je dober orientir za nadaljevanje poti proti Lipniku (nekoč v prihodnosti) in se »spustimo« do iz izhodišča. Občutek imamo, da hodimo več gor kot dol – vsaj tam od stare sirarne naprej.
Planina je že v senci, a nam svetloba vseeno dopušča še krajši sprehod po obnovljenih položajih na sedlu med planinama Zaprikraj in Predolina. Položaji, ki tvorijo muzej na prostem, so bili očiščeni in deloma obnovljeni. So pa tako razvejani, da bi natančen pregled vzel kar nekaj ur, ki jih tokrat nismo imeli več na voljo. Bo nekoč prišlo na vrsto.
Spustimo se proti Kobaridu in spotoma ujamemo Krn, ki se sveti v zadnjih sončnih žarkih. Tako, uspešen dan zaključimo v Tolminu na zasluženem čaju, potem pa v trdi temi proti domu.
Lepa tura, a ne ravno enostavna. S kartami si kaj veliko ne moremo pomagati, saj poti večidel potekajo drugod, kot s vrisane. Premišljen korak je dosti boljši od morebitnega brezglavega hitenja. Spust ni bil nič kaj krajši, od vzpona – vzame slabe tri. Tja in nazaj bomo prehodili približno 9km in se vzpeli oz. spustili za slab kilometer.
Več slik s komentarji je v galeriji. Avtor slik, na katerih se nahajam jaz, je Jurij S57X.
P.S. Tole je dodano naknadno. Vrh Javorščka ravno ne razmetava s prostrom. Vsi z vertikalkami za KV boste prišli laže skozi od tistih, ki uporabljajo inverted V ali kaj podobnega z "več dimenzijami". Smer postavitve le teh bo določal predvsem greben. Za UKV-jaše nebi smelo biti prehudih težav.
Skupno aktivacijo predlaga Jurij S57X, ki je vrh osvojil že lani. Očitno izberemo še zadnji trenutek, da ujamemo jesenske barve. V trenutkih, ko nastaja to poročilo, gori verjetno že sneži.
Sestanemo se na Želinu, kjer se cesta iz Cerkna pridruži tisti iz Idrije. Poleg naju je v odpravi še Jurijev znanec Dominik. Presedem v Jurijev avto, saj bomo za zadnjih 8 kilometrov zelo slabe ceste proti izhodišču potrebovali živalco na nekoliko višjih nogah, nič pa ni narobe, če ima povrhu še štirikolesni pogon. Skozi Tolmin in Kobarid se zapeljemo do Drežnice in naprej proti Drežniškim ravnam, tam pa sledimo lesenim kažipotom za planino Zaprikraj in Predolina. Nekaj časa bi šlo tudi z običajnim osebnim avtom, a ko zmanjka asfalta se na makadamu hitro pokažejo posledice zadnjih deževij. Sicer smo videli in srečali kar nekaj neregistriranih avtov, s katerimi domačini dirjajo tudi po teh slabše prevoznih poteh. Očitno gre, a po sledeh iztekanja na makadamu pogosto tudi prebijejo kaj spodnji strani …
Na planini Predolina (1192m) smo po slabih dveh urah vožnje, kar iz Škofje Loke nanese kar slabe tri ure. Cilj je s planine jasno viden. Močna slana in temperature le malce nad lediščem opozarjajo, da prihaja zima, ki pa se trenutno pozna le na odprtem – v gozdu je še vedno bistveno topleje.
S planine vodi ozka stezica v smeri planine Golobar. Kakih posebnih tabel ali oznak ni, boste pa zasledili črno – rdeče pobarvane količke in neke vrste markacij na kamnih, ki označujejo Poti miru v Posočju. Opazimo jih vse do prelaza Čez Ultro, kjer bomo zapustili to pot.
Pot poteka po strmem pobočju Vršiča in je precej valovita – malo gor, pa malo dol. Na nekaterih mestih je široka le toliko, da komaj postavimo čevelj ob čevelj. Precej vodnato, krušljivo in spolzko je vse skupaj, zato previdnost ni odveč. Nekoliko bolj se spustimo v strugo potoka Slatenik pri koti 1134, kjer je na kartah označena lovska koča, a je oznaka napačna. Gre za opuščeno sirarno, lovska koča pa je više v bregu in je na marsikateri karti ni vrisane.
Pri koči smo približno v uri in pol. Malce počijemo, se razgledamo in privežemo dušo. Še malo in smo na prevalu Čez Ultro, kjer zavije steza proti vrhu Javorščka ostro levo, označena pot pa poteka čez sedlo in na drugo stran proti planini Golobar.
Na nekaterih kartah je pot proti vrhu Javorščka jasno vrisana. Tudi na Geopedi jo boste našli na sloju planinskih poti. Realnost je nekoliko bolj kruta. Začne se dejansko lepo in stezice po grebenu ni težko slediti. Višje, tam nekje nad višino 1400m pa se pot izgublja med jarki, bojnimi položaji in drugimi ostanki vojne. Zadnji del iščemo našim nahrbtnikom in dolgim fiberglasom čim manj moteč pristop. Ni vedno enostavno, včasih se je potrebno malce vrniti in poizkusiti znova. Ta del bi okarakteriziral kot zahtevnejše brezpotje. Vid se, da je teren razbit zaradi večletnega obstreljevanja z granatami velikih kalibrov. Pod nogami se vse nekaj premika, nikoli nisi čisto 100%, da bo stopinja zdržala. Previdno napredovanje vzame tudi nekaj več časa, tako da smo na vrhu okoli pol dvanajste ure – tri ure je trajalo vse skupaj z vštetim daljšim postankom pri lovski koči.
Vrh Javorščka je razgleden. Posebnih oznak, razen manjšega kupčka skal na vrhu ni. Najdete pa tik pod vrhom kaverno, kamor se je možno v primeru vetra skriti. Strma travnata pobočja padajo proti jugu, s severne strani je celoten greben pogozden. Previdnost, kako stopate ni odveč – morebitni zdrs bi se končal precej niže
PPS postavimo kot bi mignil. Začnem na KV, Jurij na UKV. KV aktivnost je v okviru pričakovanj, na UKV-ju pa ni ničesar. Ni čudno, daj Javoršček obdajajo precej višji hribi. UKV-jaši se bodo morali kar malo potruditi, da spravijo aktivacijo pod streho. Kak kontest bi verjetno pomagal.
Band se dokaj hitro umiri, sledi pospravljanje in povratek po približno isti poti. Pri spustu je teren na marsikaterem mestu videti precej drugače, kot pri vzponu. V zgornjem delu poizkušamo najti bolj enostavne prehode, a se je očitno v enem letu precej zaraslo vse skupaj. Brez večjih težav a počasi »pademo« pod 1400m, od tu dalje je vse bolj enostavno.
Dan se hitro poslavlja, zato se odpovemo ovinku do križa, ki je dober orientir za nadaljevanje poti proti Lipniku (nekoč v prihodnosti) in se »spustimo« do iz izhodišča. Občutek imamo, da hodimo več gor kot dol – vsaj tam od stare sirarne naprej.
Planina je že v senci, a nam svetloba vseeno dopušča še krajši sprehod po obnovljenih položajih na sedlu med planinama Zaprikraj in Predolina. Položaji, ki tvorijo muzej na prostem, so bili očiščeni in deloma obnovljeni. So pa tako razvejani, da bi natančen pregled vzel kar nekaj ur, ki jih tokrat nismo imeli več na voljo. Bo nekoč prišlo na vrsto.
Spustimo se proti Kobaridu in spotoma ujamemo Krn, ki se sveti v zadnjih sončnih žarkih. Tako, uspešen dan zaključimo v Tolminu na zasluženem čaju, potem pa v trdi temi proti domu.
Lepa tura, a ne ravno enostavna. S kartami si kaj veliko ne moremo pomagati, saj poti večidel potekajo drugod, kot s vrisane. Premišljen korak je dosti boljši od morebitnega brezglavega hitenja. Spust ni bil nič kaj krajši, od vzpona – vzame slabe tri. Tja in nazaj bomo prehodili približno 9km in se vzpeli oz. spustili za slab kilometer.
Več slik s komentarji je v galeriji. Avtor slik, na katerih se nahajam jaz, je Jurij S57X.
P.S. Tole je dodano naknadno. Vrh Javorščka ravno ne razmetava s prostrom. Vsi z vertikalkami za KV boste prišli laže skozi od tistih, ki uporabljajo inverted V ali kaj podobnega z "več dimenzijami". Smer postavitve le teh bo določal predvsem greben. Za UKV-jaše nebi smelo biti prehudih težav.
. na srečo so zavore dobro prijele.