S5/BR-018 Osojnica
Objavljeno: 07 Sep 2010, 18:07
Na Osojnico, nekaj preko 800m visok hrib zahodno od Pivke, se odpravim na oblačno in megleno jutro. Miloš (Pivka) in Sergej (kamnolom) sta že opisala dve možni poti dostopa, jaz izberem tretjo. Kot osnova mi služita opisa dveh poti na Hribi.net – iz Pivke in iz vasice Gradec. Odločim se za pot iz Gradca. Vzpon nekoliko prilagodim višku časa, vračam pa se po opisu z zgoraj omenjenega portala.
AC iz LJ zapustim v Postojni, kjer jo mahnem v smeri Pivke. Kmalu za Selcami zgrešim kažipot za Gradec, zato malo naprej (pod Stražo 563) obrnem in se vrnem. Tokrat mi na izpuhu ne sedi živčen voznik in gre v redu. V križišču je star križ in objekt. Kot bi mignil sem preko proge in na parkirišču ob cerkvici nad vasjo.
Nadaljujem po opisih iz Hribi.net. Gozdna cesta se nekoliko dvigne in nato lahno spušča proti okljuku ceste ob izviru Replje. Tu naj bi po opisih bil ribnik – morda v kakem bolj deževnem času. Še izvir v gostem grmovju z lahkoto spregledaš. Nadaljujem po skrajni desni poti, ki je vse bolj zaraščena. Preko travnikov me pripelje do razpotja.
Desno gre tura opisana na Hribi.net. Na novo je »tlakovana« z ostanki starega asfalta, saj ga v vasi ravno obnavljajo. Odločim se za levo smer (rdeča sled). Bom že našel kakega od v karti vrisanih kolovozov, ki višje vodijo v smeri vrha. Časa je dovolj in ni smisla, da sem bistveno pred najavljeno uro v etru. Žal se izkaže, da ta pot vodi le do konca travnikov više. K sreči se da po, pred kratkim očiščeni, trasi pod daljnovodom čisto spodobno hoditi. Dva poizkusa s komaj vidnimi stezicami se končata v neprehodni goščavi. Ni druge kot ob elektro stebrih v smeri markirane poti, ki vodi iz Pivke. Od tu naprej je vse jasno. Gosto posejane markacije pripeljejo na vrh. Prvi je nekoliko nižji, zaraščen in neoznačen, sledi krajši spust in zalet, ki nas prinese na pravi vrh.
Vrh Osojnice premore vse udobje, ki si ga aktivator lahko poželi. Je lepo počiščen, ima klopco, jasno označeno koto, kažipot, vpisno knjigo in žig. Nova pridobitev je verjetno kandelaber z vetrno vrečo, saj se ga na slikah prejšnjih aktivacij ne vidi. Močan nosilec kažipota je idealen za fiksiranje fiberglasa, saj bi bilo s klini kar nekaj težav – precej kamnit teren in le tanka plast ruše.
Ob taki komoditeti je PPS hitro postavljen. Težav s kakršno koli vrsto anten skoraj ne sme biti. Začnem na UKV, kjer sem prav prijetno presenečen, saj je kljub oddaljenosti od centrov aktivnosti, kar živahno. Nadaljevanje na KV pa je prav turbolentno, saj pileupov kar ni konec. Prvič se mi zgodi, da logiram zveze na sedmih KV bandih – od 40m navzgor. TNX vsem za zveze in spote.
Vsake zadeve je enkrat konec. Pospravim, počasi se lahko tudi slečem, saj se je ogrelo, in se vračam s smeri Vremščice. Kmalu se desno odcepi pot proti Gradcu, ki pa je v kartah ni (zelena sled). Kljub temu, da boste le tu in tam videli kako obledelo markacijo, skoraj nimate kje zgrešiti, saj je vse okoli precej zaraščeno, stezico se da dosti enostavno slediti. V dobre pol ure sem nazaj pri avtu.
Ker se bo trasa daljnovoda hitro ponovno zarasla je bolje, da se (v primeru izhodišča v Gradcu) držite poti, po kateri sem sestopal. Zadnji del se postavi nekoliko bolj pokonci, drugače pa nezahteven hrib. Le dokaj razrita tla, ki me spremljajo ves čas, opozarjajo na prisotnost divjih svinj – no, morda pa je samo kdo vztrajno iskal tartufe
... Naj še opozorim, da se trase markiranih poti na Geopedii ne skladajo v celoti s tem, kar je prikazano na karti zgoraj.
Za več slik je potreben le en KLIK ...
AC iz LJ zapustim v Postojni, kjer jo mahnem v smeri Pivke. Kmalu za Selcami zgrešim kažipot za Gradec, zato malo naprej (pod Stražo 563) obrnem in se vrnem. Tokrat mi na izpuhu ne sedi živčen voznik in gre v redu. V križišču je star križ in objekt. Kot bi mignil sem preko proge in na parkirišču ob cerkvici nad vasjo.
Nadaljujem po opisih iz Hribi.net. Gozdna cesta se nekoliko dvigne in nato lahno spušča proti okljuku ceste ob izviru Replje. Tu naj bi po opisih bil ribnik – morda v kakem bolj deževnem času. Še izvir v gostem grmovju z lahkoto spregledaš. Nadaljujem po skrajni desni poti, ki je vse bolj zaraščena. Preko travnikov me pripelje do razpotja.
Desno gre tura opisana na Hribi.net. Na novo je »tlakovana« z ostanki starega asfalta, saj ga v vasi ravno obnavljajo. Odločim se za levo smer (rdeča sled). Bom že našel kakega od v karti vrisanih kolovozov, ki višje vodijo v smeri vrha. Časa je dovolj in ni smisla, da sem bistveno pred najavljeno uro v etru. Žal se izkaže, da ta pot vodi le do konca travnikov više. K sreči se da po, pred kratkim očiščeni, trasi pod daljnovodom čisto spodobno hoditi. Dva poizkusa s komaj vidnimi stezicami se končata v neprehodni goščavi. Ni druge kot ob elektro stebrih v smeri markirane poti, ki vodi iz Pivke. Od tu naprej je vse jasno. Gosto posejane markacije pripeljejo na vrh. Prvi je nekoliko nižji, zaraščen in neoznačen, sledi krajši spust in zalet, ki nas prinese na pravi vrh.
Vrh Osojnice premore vse udobje, ki si ga aktivator lahko poželi. Je lepo počiščen, ima klopco, jasno označeno koto, kažipot, vpisno knjigo in žig. Nova pridobitev je verjetno kandelaber z vetrno vrečo, saj se ga na slikah prejšnjih aktivacij ne vidi. Močan nosilec kažipota je idealen za fiksiranje fiberglasa, saj bi bilo s klini kar nekaj težav – precej kamnit teren in le tanka plast ruše.
Ob taki komoditeti je PPS hitro postavljen. Težav s kakršno koli vrsto anten skoraj ne sme biti. Začnem na UKV, kjer sem prav prijetno presenečen, saj je kljub oddaljenosti od centrov aktivnosti, kar živahno. Nadaljevanje na KV pa je prav turbolentno, saj pileupov kar ni konec. Prvič se mi zgodi, da logiram zveze na sedmih KV bandih – od 40m navzgor. TNX vsem za zveze in spote.
Vsake zadeve je enkrat konec. Pospravim, počasi se lahko tudi slečem, saj se je ogrelo, in se vračam s smeri Vremščice. Kmalu se desno odcepi pot proti Gradcu, ki pa je v kartah ni (zelena sled). Kljub temu, da boste le tu in tam videli kako obledelo markacijo, skoraj nimate kje zgrešiti, saj je vse okoli precej zaraščeno, stezico se da dosti enostavno slediti. V dobre pol ure sem nazaj pri avtu.
Ker se bo trasa daljnovoda hitro ponovno zarasla je bolje, da se (v primeru izhodišča v Gradcu) držite poti, po kateri sem sestopal. Zadnji del se postavi nekoliko bolj pokonci, drugače pa nezahteven hrib. Le dokaj razrita tla, ki me spremljajo ves čas, opozarjajo na prisotnost divjih svinj – no, morda pa je samo kdo vztrajno iskal tartufe
... Naj še opozorim, da se trase markiranih poti na Geopedii ne skladajo v celoti s tem, kar je prikazano na karti zgoraj.Za več slik je potreben le en KLIK ...