S5/TK-026 Kobalove planine
Objavljeno: 29 Jun 2010, 20:24
V začetku aprila sem šel po dolgem času spet na našo hišno »goro« - Kobalove planine. Vse skupaj niti ne bi bilo vredno zapisa, če ne bi bil nekaj tednov kasneje nehote priča zanimivemu pogovoru. Možakarji, redni gostje bifeja, ki je prav blizu moje kanclije, so imeli precej glasno debato o novitetah, ki so se zgodile v naši kotlini. Z ušesi sem zastrigel, ko je debata nanesla na nov TV stolp na Kobalovih planinah. Nikakor se niso zedinili, kje je sploh vrh tega griča. Pa kdo bi jim zameril, saj so z drugega konca Idrije in se v otroštvu niso potikali po »našem« koncu (saj se niso smeli, takoj bi povzročili »vojno«, te pa mnogokrat niso bile nič kaj mile!), zdaj pa tudi nimajo časa za kaj več, kot so teoretične razprave in reševanje lokalnih in globalnih problemov ob šanku.
Prvi je trdil, da je vrh planin tam, kjer je oznaka na karti; da to sploh ni res, je trdil priložnostni planinec, ki je pred leti točno videl, da je na sosednjem kuclju »konfin«, ki so ga kmalu po zasedbi naših krajev postavili lahi, in gor piše, poleg imena M. Cobalova, da je višina 829m. Najbolj glasen pa ju je prepričeval, na nimata pojma o pojmu, saj je vrh čisto na drugi strani griča. Pa še prav ima! Nisem pa slišal, ali ju je prepričal, saj se je debata preselila v naslednjo, za reševanje problemov primerno ustanovo. Verjetno pa tudi najbolj razgledan poznavalec ni bil na vrhu že dolgo časa, drugače bi gotovo omenil, da so s cesto, speljano po vrhu grebena, popolnoma uničili še nedavna prav romantični gozd, nedotaknjen je ostal samo zahodni del, kjer je vrh hriba. Kakšno nepopravljivo škodo naredimo naravi za par soldov!?
slikano junija 2009
Že res, da je v naših dokumentih vrh že dolgo označen na pravem mestu, lahko pa nas zavede, saj je na kartah vrh označen tam, kjer so RTV oddajniki. Domačinom pa tudi ne gre vselej verjeti, hi Kakšne so Kobalove planine, je razvidno s slike, posnete s ceste proti Krnicam. Vrh je označen z zeleno piko, z rdečo pa tisto, kar večina misli, da je vrh.
Vrh Kobalovih planin ni razgleden, tudi če bi bil, se od tu Idrije ne vidi, zato so Italijani, ki so začeli hitro meriti, kaj vse so dobili z rapalsko pogodbo, »vzeli« za vrh vzpetino - seveda so jo prej »ošišali na balin«, ki je bila vidna z večjega dela mesta in jim je služila tudi za triangulacijsko točko.
Malo EPP za naš kraj pa že moram narediti: Idrija ima odličen muzej, kogar zanima rudarska dediščina, bo lahko potešil svojo radovednost; nikakor ne smem pozabiti na znamenite klavže na Idrijci in Belci, ter obnovljene Ovčjaške klavže na Klavžarici v Srednji Kanomlji. Vsi ti objekti so resnično vredni ogleda! Sicer pa se je najbolje oglasiti v TIC Idrija – ta je zraven avtobusne postaje v prostorih starega rudniškega izvoznega stroja, tam bomo dobili zadosti materiala ter informacij.
Idrija je bogata tudi po SOTA vrhovih. Nekaj vrhov je v neposredni bližini Idrije; Kobalove planine so prav primeren hrib, ki ga lahko »obdelamo« po kosilu.
Najenostavnejši in najlažji dostop je s Kanomeljskega Razpotja. Do tja se brez težav pripeljemo, gotovo pa nam bo najbolj koristil sprehod.
Naš izlet začnemo na trgu v centru mesta, na Podreccini stvaritvi, ki mu mi pravimo Trg nebeškega miru. (pozor: avta ne puščajte tu, da ne boste prispevali v občinski proračun!) No, odkar je postavljena prijetna ustanova, kjer si lahko potešimo vsaj žejo, nebeškega miru sicer ni, vrnilo pa se je življenje. Med Mestno hišo in staro osnovno šolo se podamo proti Psihiatrični bolnici, tik pod njo nas tabla usmeri v klanec proti Razpotju. V parih minutah smo pri Kobalu. Pot nadaljujemo po ozki asfaltirani poti skozi Češnjice (tisti z veliko kondicije se lahko takoj, ko se pot dotakne brega, podajo desno v hrib) in v pol ure smo na Kanomeljskem Razpotju. Takoj pri prvi hiši zavijemo desno. Po par deset metrih se nam odpre pogled proti severozahodu po dolini Kanomljice, ki teče globoko pod nami: tja čez Oblakov vrh vidimo v tolminske hribe, značilne oblike Krna ne moremo zgrešiti. Tej nenavadni sliki botruje cona idrijskega preloma, ki se v ravni črti vleče od Karnije tja do Velebita in še čez. Od vseh njegovih 270km dolžine je prav tu nanj najlepši pogled! Prelomna cona je še vedno aktivna; v geološki zgodovini so se skladi ob njej premaknili v horizontalni smeri tudi do 2,4 km. Tudi del živosrebrnega rudišča se je premaknil ob njem proti jugovzhodu. Ob tem prelomu je nastal tudi najmočnejši potres na našem ozemlju, 26.marca 1511 je bil najprej potres z epicentrom na Idrijskem, čez nekaj ur mu je sledil še potres v Furlaniji. Z vzhodnega dela Kobalovih planin se je ob potresu sprožil velik plaz in zasul Idrijco. Velike skale, ostanek tega plazu, so še danes vidne v strugi Idrijce malo nad OMV bencinskim servisom. Voda je takrat poplavila in uničila tudi celoten rudnik, ki je začel ponovno obratovati šele čez šest let. Na takratno nesrečo nas spominja kapela sv. Janeza pod gradom, ki so jo postavili na mestu, do koder je segala voda.
Makadam se hitro vzpne po zahodnem pobočju hriba. Kmalu se svet odpre proti severu, pred nami je krniška planota z Jelenkom. Na levi je vikend in zadosti parkirnega prostora. Tu cesta močno zavije v desno, proti vzhodu in se nadaljuje proti Stajarju in Lomu, in v dolgem klancu naprej do RTV oddajnikov. Od tod lahko gremo po novi gozdni cesti naprej po grebenu proti zahodu, in zadnji del po stezi. Ob pogledu na to novo pridobitev nam postane jasno, zakaj so bili nekateri stalni obiskovalci Kobalovih planin solzni, ko so prvič uzrli to »umetnino«
slikano junija 2009
Kdor bi rad čimprej postavil PPS, se lahko odpravi proti vrhu kar iz prej omenjenega ostrega desnega ovinka. (domačini pravijo temu kraju Pr plehu). Steze, ki gre čez celoten greben, ne moremo zgrešiti. Po 15 minutah zložnega vzpona, smo na vrhu; vse ostale vzpetinice, ki si sledijo proti vzhodu, tja do RTV stolpa, so nižje! Pod vrhom je v skalo vklesan X, ves rdeč, ki pa ne pomeni, da sva z Milošem prišla samo do tu
.
Ob poti me pozdravi še nekaj pomladnega cvetja (kakšne prijetne aktivacije, ni leteče zverjadi, še klopov nisem videl!)
Sam vrh ni označen, par metrov proti vzhodu opazimo geodetske izmere; vsi upamo, da ne pomenijo, da bodo do tod speljali cesto.
Na samem vrhu je prav prijeten prostor za PPS.
Za antene sicer kraj ni najprimernejši; saj je greben dokaj ozek in nam komaj omogoči postavitev dipola, pa še tega ne v idealni smeri. Vertikalka nas bo rešila teh zadreg. Za aktivacijo je najprimernejši čas brez listja. Ja, še to, medvedje so naše domače živali!
Tisti, ki ga zanima izgled Idrije iz ptičje perspektive, se bo vrnil v dolino po eni izmed stez, ki vodijo od RTV objekta. Opozoriti pa vas moram – pot smo začeli na 330m!
73 Jurij, s57x
Prvi je trdil, da je vrh planin tam, kjer je oznaka na karti; da to sploh ni res, je trdil priložnostni planinec, ki je pred leti točno videl, da je na sosednjem kuclju »konfin«, ki so ga kmalu po zasedbi naših krajev postavili lahi, in gor piše, poleg imena M. Cobalova, da je višina 829m. Najbolj glasen pa ju je prepričeval, na nimata pojma o pojmu, saj je vrh čisto na drugi strani griča. Pa še prav ima! Nisem pa slišal, ali ju je prepričal, saj se je debata preselila v naslednjo, za reševanje problemov primerno ustanovo. Verjetno pa tudi najbolj razgledan poznavalec ni bil na vrhu že dolgo časa, drugače bi gotovo omenil, da so s cesto, speljano po vrhu grebena, popolnoma uničili še nedavna prav romantični gozd, nedotaknjen je ostal samo zahodni del, kjer je vrh hriba. Kakšno nepopravljivo škodo naredimo naravi za par soldov!?
slikano junija 2009
Že res, da je v naših dokumentih vrh že dolgo označen na pravem mestu, lahko pa nas zavede, saj je na kartah vrh označen tam, kjer so RTV oddajniki. Domačinom pa tudi ne gre vselej verjeti, hi Kakšne so Kobalove planine, je razvidno s slike, posnete s ceste proti Krnicam. Vrh je označen z zeleno piko, z rdečo pa tisto, kar večina misli, da je vrh.
Vrh Kobalovih planin ni razgleden, tudi če bi bil, se od tu Idrije ne vidi, zato so Italijani, ki so začeli hitro meriti, kaj vse so dobili z rapalsko pogodbo, »vzeli« za vrh vzpetino - seveda so jo prej »ošišali na balin«, ki je bila vidna z večjega dela mesta in jim je služila tudi za triangulacijsko točko.
Malo EPP za naš kraj pa že moram narediti: Idrija ima odličen muzej, kogar zanima rudarska dediščina, bo lahko potešil svojo radovednost; nikakor ne smem pozabiti na znamenite klavže na Idrijci in Belci, ter obnovljene Ovčjaške klavže na Klavžarici v Srednji Kanomlji. Vsi ti objekti so resnično vredni ogleda! Sicer pa se je najbolje oglasiti v TIC Idrija – ta je zraven avtobusne postaje v prostorih starega rudniškega izvoznega stroja, tam bomo dobili zadosti materiala ter informacij.
Idrija je bogata tudi po SOTA vrhovih. Nekaj vrhov je v neposredni bližini Idrije; Kobalove planine so prav primeren hrib, ki ga lahko »obdelamo« po kosilu.
Najenostavnejši in najlažji dostop je s Kanomeljskega Razpotja. Do tja se brez težav pripeljemo, gotovo pa nam bo najbolj koristil sprehod.
Naš izlet začnemo na trgu v centru mesta, na Podreccini stvaritvi, ki mu mi pravimo Trg nebeškega miru. (pozor: avta ne puščajte tu, da ne boste prispevali v občinski proračun!) No, odkar je postavljena prijetna ustanova, kjer si lahko potešimo vsaj žejo, nebeškega miru sicer ni, vrnilo pa se je življenje. Med Mestno hišo in staro osnovno šolo se podamo proti Psihiatrični bolnici, tik pod njo nas tabla usmeri v klanec proti Razpotju. V parih minutah smo pri Kobalu. Pot nadaljujemo po ozki asfaltirani poti skozi Češnjice (tisti z veliko kondicije se lahko takoj, ko se pot dotakne brega, podajo desno v hrib) in v pol ure smo na Kanomeljskem Razpotju. Takoj pri prvi hiši zavijemo desno. Po par deset metrih se nam odpre pogled proti severozahodu po dolini Kanomljice, ki teče globoko pod nami: tja čez Oblakov vrh vidimo v tolminske hribe, značilne oblike Krna ne moremo zgrešiti. Tej nenavadni sliki botruje cona idrijskega preloma, ki se v ravni črti vleče od Karnije tja do Velebita in še čez. Od vseh njegovih 270km dolžine je prav tu nanj najlepši pogled! Prelomna cona je še vedno aktivna; v geološki zgodovini so se skladi ob njej premaknili v horizontalni smeri tudi do 2,4 km. Tudi del živosrebrnega rudišča se je premaknil ob njem proti jugovzhodu. Ob tem prelomu je nastal tudi najmočnejši potres na našem ozemlju, 26.marca 1511 je bil najprej potres z epicentrom na Idrijskem, čez nekaj ur mu je sledil še potres v Furlaniji. Z vzhodnega dela Kobalovih planin se je ob potresu sprožil velik plaz in zasul Idrijco. Velike skale, ostanek tega plazu, so še danes vidne v strugi Idrijce malo nad OMV bencinskim servisom. Voda je takrat poplavila in uničila tudi celoten rudnik, ki je začel ponovno obratovati šele čez šest let. Na takratno nesrečo nas spominja kapela sv. Janeza pod gradom, ki so jo postavili na mestu, do koder je segala voda.
Makadam se hitro vzpne po zahodnem pobočju hriba. Kmalu se svet odpre proti severu, pred nami je krniška planota z Jelenkom. Na levi je vikend in zadosti parkirnega prostora. Tu cesta močno zavije v desno, proti vzhodu in se nadaljuje proti Stajarju in Lomu, in v dolgem klancu naprej do RTV oddajnikov. Od tod lahko gremo po novi gozdni cesti naprej po grebenu proti zahodu, in zadnji del po stezi. Ob pogledu na to novo pridobitev nam postane jasno, zakaj so bili nekateri stalni obiskovalci Kobalovih planin solzni, ko so prvič uzrli to »umetnino«
slikano junija 2009
Kdor bi rad čimprej postavil PPS, se lahko odpravi proti vrhu kar iz prej omenjenega ostrega desnega ovinka. (domačini pravijo temu kraju Pr plehu). Steze, ki gre čez celoten greben, ne moremo zgrešiti. Po 15 minutah zložnega vzpona, smo na vrhu; vse ostale vzpetinice, ki si sledijo proti vzhodu, tja do RTV stolpa, so nižje! Pod vrhom je v skalo vklesan X, ves rdeč, ki pa ne pomeni, da sva z Milošem prišla samo do tu
. Ob poti me pozdravi še nekaj pomladnega cvetja (kakšne prijetne aktivacije, ni leteče zverjadi, še klopov nisem videl!)
Sam vrh ni označen, par metrov proti vzhodu opazimo geodetske izmere; vsi upamo, da ne pomenijo, da bodo do tod speljali cesto.
Na samem vrhu je prav prijeten prostor za PPS.
Za antene sicer kraj ni najprimernejši; saj je greben dokaj ozek in nam komaj omogoči postavitev dipola, pa še tega ne v idealni smeri. Vertikalka nas bo rešila teh zadreg. Za aktivacijo je najprimernejši čas brez listja. Ja, še to, medvedje so naše domače živali!
Tisti, ki ga zanima izgled Idrije iz ptičje perspektive, se bo vrnil v dolino po eni izmed stez, ki vodijo od RTV objekta. Opozoriti pa vas moram – pot smo začeli na 330m!
73 Jurij, s57x
.