. V soboto med polnjenjem akumulatorjev preštudiram Miloševo poročilo in karte. Načrt je dokaj preprost. Z avtoceste LJ – KP jo pri Kozini mahnem levo skozi Hrpelje in naprej v smeri prehoda Starod. V zaselku Obrov zavijem desno v smeri zaselka Golac. Široka asfaltna cesta me pripelje do Zagrada, ki je moje izhodišče.Resno vzamem Miloševo opozorilo o hišnih mrcinah, zato naredim najprej en hiter ogled vasice kar v avtu. Pametno! Takoj postanem tarča štirinožne sitnobe, zato namen, da se na vrh povzpnem iz vzhodne smeri, opustim.
Vrnem se na sedlo malo pred vasjo, kjer je dovolj prostora (konec modre črte). Zoprnih psov se izognem tako, da se raje lotim zahodnega dostopa. -12 kaže mrazomer, kar je celih devet stopinj hladneje, kot dobro uro in pol prej doma v Loki
. Je pa nekaj, kar že dolgo nisem videl. Sonček 
, ki ni ravno pri močeh, a je vseeno boljši od meglenega in oblačnega vremena doma.Takoj nad vasjo me pozdravita dva konja in oznaka za gozdno cesto. Nekaj časa jo sledim, nato se odločim za bližnjico, a odločitev ni prava. Grmičevje, ki ga je zvil sneg, otežuje prehod s kanonom, ki visoko štrli nad glavo.
Na markirano pot (rdeča črta) naletim nekako na mestu, kot pravi tudi Geopedia. Če nisi pozoren te z lahkoto potegne preveč desno. Kar nekaj »L« ovinkov je na poti. Imel sem občutek, da sem dosledno sledil markacije, a končna primerjava sledi pokaže, da je markirana pot na Geopedii nekoliko drugače vrisana. No, ni prvič, da ugotovim kaj podobnega. Nekdo je bil očitno malo šlampast
.Pot ves čas poteka v visokem, pretežno bukovem gozdu. Le na vrhu se nekoliko odpre, tako da ima navdušen SOTA-š dovolj prostora za postavitev anten. Kljub vsemu razgledov ne boste deležni. Nekoliko se vidi le v smeri Žabnika, dlje v notranjost pa je megleni zid.
Hitro se preoblače, vlažna majica zmrzne skoraj v trenutku. Navlečem čim več slojev obleke, ki bo varovala pred mrazom in burjo, ki občasno potegne. K sreči je na vrhu oznaka, ki jo izkoristim za postavitev PPS-a. Fiberglas zataknem v snežno razpoko, zato zaradi manjka višine, antenska žica vertikalke ni ravno pokonci, temveč nekak »L«. No pa probajmo. Ob prvem CQ-ju crkne Palmova ročica. Kaj
vraga je sedaj to 
Se ne obremenjujem preveč, temveč na KX1 nataknem rezervo. In se je začelo ter naslednjih 40 minut ni končalo. 70 zvez na 40m je KV bera tega dne, saj kasnejše klicanje na 30m ne obrodi sadov, mraz pa tako zleze v prste, da je potrebno zadevo prekiniti. Hitim s pospravljanjem, se malo ogrejem in bolj za šalo pokličem na 2m – zgolj z gumico na postaji. Glej ga vraga – v Lesce leti kot bi bile spodaj, v Podgradu. Tudi do Jesenic prilezem, a tam je že bolj za silo. Nič ne pomaga. Mraz vse bolj pričenja prebijati zaščito, zato se bo potrebno pobrati proti izhodišču. Sergeja na BR-001 bom zgrešil, a zdravje je pač zdravje. Vračam se več ali manj po smeri dostopa.
Nezahtevna tura tudi v zimskih razmerah. Od izhodišča do vrha je cca 350 višinskih in 2500 ravninskih metrov, kar po tablicah pomeni kako uro in pol zmerne hoje pri vzponu.