V Stražišču zavijemo v smeri Jošta, ki je SOTA-šem dobro znan. Avto pustiva na parkirišču pod električnimi daljnovodi. Informacijska tabla, ki je sicer bolj namenjena smerem proti Joštu in naprej proti Mohorju, poda dovolj idej tudi za vzpon na Šmarjetno goro.
Pohod pričneva po markirani poti, ki se med podrastjo poseke vije v približno parvi smeri. Pri tabli, ki označuje »uraden« pričetek poti na Jošt zavijemo desno pod dalnovod in kmalu še bolj desno na stezo.
Kakih posebnih oznak ni več – le tu in tam kaka precej obledela puščica. Steza, ki se mestoma spremeni v dokaj široko gozdno pot, nas pripelje do prve kmetije (na karti pod napisom »Šmarjetna gora«). Nadaljujemo po pobočju nekoliko levo, nakar se obrnemo precej ostro desno naravnost po grebenu v smeri vrha.
Očitno vzpon za marsikoga predstavlja hud problem, saj nas malce pod gorno kmetijo ob poti čaka nenavadna klopca. Zadnjih nekaj deset metrov ni pomoči – je potrebno iti po asfaltni cesti.
Utaboriva se čimdlje od hotela, na robu parkirišča. Z muko narediva skupno okrog 100 zvez. Časa je dovolj, zato lahko tudi malo eksperimentiramo s Francijem, ki preizkusi dve anteni in postaji za 4m.
Zaključiva ob hotelu, kjer spet dobim tisti čuden občutek – hotel in kelnar z metuljčkom nekako ne sodita na takle vrh. Bljak. Z Milanom sva si edina – prav kmalu naju Šmarjetna ne vidi več.
Še nekaj generalij:
Prostora precej za vse vrste anten, le prilagajati se bo potrebno večji ali manjši gužvi, kravalu zaradi porok in podobnim zadevam. Na 70cm pričakujte motnje od radijskih oddajnikov, ki so očitno naviti preko normalnih mej. Če želite vsaj nekaj dobrega narediti zase, si privoščite kake 3/4 ure pohoda nekje "iz doline".