S5/KA-003 Kepa
Objavljeno: 29 Avg 2009, 23:52
Kepa je en prav smotan hrib v Karavankah. Večina planincev se z avtom pripelje do Jepce. Tam se hvalabogu makadam konča. Jaz sem se z MTB peljal še par sto metrov višje. Do vrha je nato samo še kakšnih uro in pol hoje.
Zakaj na Kepo
Po treh dneh domače zidarije si pa človek res lahko privošči en SOTA skok v gore.
Da bo dan dobro in športno izkoriščen je za izhodišče izbrana Belca. Pravzaprav parkirišče za en avto, na prvem ovinku makadamke, ki se začne nad vasjo. Že po prvih kilometrih pritiskanja na pedale me gozdarski šleper skoraj zaduši z dvignjenim prahom izpod koles. Sledi mu črna KR limuzina. Malo višje še LJ petka. Kamnijona ta dan nisem več srečal. Sem se pa zato spoprijateljil z dekletoma iz črne makine, medtem, ko sem na gorenjca iz bele petke, ki se je pripeljel vse do Jepce ( deklice so parkirale pri prvi rampi in šle peš po markacijah) kasneje malo postrani gledal. Že na vrhu gore je bilo kljub par desetim avstrijcem, vse njegovo. Ma še babe ne toliko ropotajo in se tako na glas pogovarjajo. In ja, kasneje se je ta isti možakar odločil, da sestopi le par minut pred mano. Po pol ure neprestanega žlobudranja nekaj deset metrov nižje mi je bilo vsega dovolj in poiskal sem eno bolj švoh senco v ruševju, ter se prisilil na 10 minutni počitek. Tako sem nabral dovolj varnostne razdalje.
Višje nad Jepco je bilo ob poti dovolj prostora, da je moj prevoz lahko počakal aktivatorjev povratek z vrha. Potuhnjen globoko v grmovju je počival in se pripravljal na popoldanski nori, 50km/h spust proti prvi tekoči vodi Belce. Tista v mehu je skoraj zmanjkala in malo da ne zavrela. Bljak!
Vzpon
Od Jepce navzgor, no tudi malo navzdol, je prav prijetna, shojena in na par mestih ožičena steza. Del pod vrhom pa je zgodba zase. Strmo, serpentinasto, vroče. Vsaj meni! Pa tudi ostalim, ki sem jih po poti prehiteval. Saj ne da sem neki planinec, gore spoznavam šele s SOTO, ampak narod je kar težko dihal in si jemal daljše pavze. Kot sta kasneje na vrhu povedali dekleti z drugega odstavka, ju nobena gora ni tako zdelala kot ravno Kepa. Ena je rekla: "Ta svinja. Oprostite besedi!" in se čudila in mi razlagala, da kako je morala popustiti in za trenutek sesti in počivati. Saj ni bila edina!
Sotiranje
Avstrici so sigurno imeli danes državni praznik. Gvišno! Toliko naroda med tednom še nisem doživel v hribih. Poln podkriž jih je bilo. In pivo so imeli s sabo! Pa velike sendviče sem tudi opazil. In une majhne cucke, take na baterije tudi. Se mi zdi, da so jih večino poti imeli v naročju. Vsaj po dolžini nožic sodeč!
Spet je bil pile-up. Klapa je sigurno zavohala, da sem ponovno tovoril ta težko postajo in njej pripadajoči, ta težji akumulator, pa so se me s pile-upom usmilili in mi napolnili baterije.
Po krajšem počitku sem še malo premaknil rit na avstrijsko stran in se delal frajerja, kot da sem že na drugem vrhu. Mittagskogel! Za si polomit jezik! Kako že? Mittalskogel! Za en meter poti sem pridobil 8 SOTA točk. Za samo en meter! Kako glup občutek. Ma ne moreš verjet! Z enim vzponom, osvojenih 18 točk! Tukaj mi nekaj ne klapa povsem. Logika je tu popolnoma zatajila. Dobro, ne bom se jim ravno odrekel zaradi nekih moralnih zadržkov, ampak glupo pa ostane še zmeraj. Nehote pomislim na tromejo, ki je malo naprej. Še dobro, da je Petelinjek za par metrov višji od Peči in da italijani nočejo priznanega SOTA programa sicer bi se znalo zgodit, da bi z enim samim vzponom teoretično dobil 30 točk. Spet pod pogojem, da bi bil kriterij dodelitve točk malo drugačen. V najslabšem primeru pa 3x6!
In tako ti jaz sedim tam v travi med "krokarji", servus temu planincu, pa serbus onemu ( kako se sploh pravilno izgovori?), pa TNX QSO in 73 v Anglijo, Nemčijo, Švico, Hrvaško in Janezu v Slovenijo. Bo že sam vedel kateremu!
Sestop
Tako! Deset slovenskih in osem avstrijskih je odkljukanih! S preostankom sendviča kupljenega na bencinski pred Jesenicami nafutram še vsiljive ptiče, naj se še oni zastrupljajo s to packarijo v celofanu. Rucak na ramo, zadnji pogled na kovinsko razpelo in že sem za klepetavim gorenjcem iz začetka zgodbe. Nadaljevanje pa je že poznano!
Po slikah sodeč se da na vrhu postavljat tudi žične KV antene. Tisti z inv.V naj bodo med delom iz S5 ozemlja previdni, saj je to na vrhu široko le okoli 2m in se nadaljuje s strmo prepadno steno. Boljše en krak zapičit še malo v Evropo, kot pa klicat pomoč helikopterske ekipe, ki je kot danes slišim, spet imela polne roke dela v naših stenah. Žal!
Sem še kaj pozabil povedat?
Za konec samo še to! Lepo je bilo!
Fotogalerija z opisi slik.
Zakaj na Kepo
Po treh dneh domače zidarije si pa človek res lahko privošči en SOTA skok v gore.
Da bo dan dobro in športno izkoriščen je za izhodišče izbrana Belca. Pravzaprav parkirišče za en avto, na prvem ovinku makadamke, ki se začne nad vasjo. Že po prvih kilometrih pritiskanja na pedale me gozdarski šleper skoraj zaduši z dvignjenim prahom izpod koles. Sledi mu črna KR limuzina. Malo višje še LJ petka. Kamnijona ta dan nisem več srečal. Sem se pa zato spoprijateljil z dekletoma iz črne makine, medtem, ko sem na gorenjca iz bele petke, ki se je pripeljel vse do Jepce ( deklice so parkirale pri prvi rampi in šle peš po markacijah) kasneje malo postrani gledal. Že na vrhu gore je bilo kljub par desetim avstrijcem, vse njegovo. Ma še babe ne toliko ropotajo in se tako na glas pogovarjajo. In ja, kasneje se je ta isti možakar odločil, da sestopi le par minut pred mano. Po pol ure neprestanega žlobudranja nekaj deset metrov nižje mi je bilo vsega dovolj in poiskal sem eno bolj švoh senco v ruševju, ter se prisilil na 10 minutni počitek. Tako sem nabral dovolj varnostne razdalje.
Višje nad Jepco je bilo ob poti dovolj prostora, da je moj prevoz lahko počakal aktivatorjev povratek z vrha. Potuhnjen globoko v grmovju je počival in se pripravljal na popoldanski nori, 50km/h spust proti prvi tekoči vodi Belce. Tista v mehu je skoraj zmanjkala in malo da ne zavrela. Bljak!
Vzpon
Od Jepce navzgor, no tudi malo navzdol, je prav prijetna, shojena in na par mestih ožičena steza. Del pod vrhom pa je zgodba zase. Strmo, serpentinasto, vroče. Vsaj meni! Pa tudi ostalim, ki sem jih po poti prehiteval. Saj ne da sem neki planinec, gore spoznavam šele s SOTO, ampak narod je kar težko dihal in si jemal daljše pavze. Kot sta kasneje na vrhu povedali dekleti z drugega odstavka, ju nobena gora ni tako zdelala kot ravno Kepa. Ena je rekla: "Ta svinja. Oprostite besedi!" in se čudila in mi razlagala, da kako je morala popustiti in za trenutek sesti in počivati. Saj ni bila edina!
Sotiranje
Avstrici so sigurno imeli danes državni praznik. Gvišno! Toliko naroda med tednom še nisem doživel v hribih. Poln podkriž jih je bilo. In pivo so imeli s sabo! Pa velike sendviče sem tudi opazil. In une majhne cucke, take na baterije tudi. Se mi zdi, da so jih večino poti imeli v naročju. Vsaj po dolžini nožic sodeč!
Spet je bil pile-up. Klapa je sigurno zavohala, da sem ponovno tovoril ta težko postajo in njej pripadajoči, ta težji akumulator, pa so se me s pile-upom usmilili in mi napolnili baterije.
Po krajšem počitku sem še malo premaknil rit na avstrijsko stran in se delal frajerja, kot da sem že na drugem vrhu. Mittagskogel! Za si polomit jezik! Kako že? Mittalskogel! Za en meter poti sem pridobil 8 SOTA točk. Za samo en meter! Kako glup občutek. Ma ne moreš verjet! Z enim vzponom, osvojenih 18 točk! Tukaj mi nekaj ne klapa povsem. Logika je tu popolnoma zatajila. Dobro, ne bom se jim ravno odrekel zaradi nekih moralnih zadržkov, ampak glupo pa ostane še zmeraj. Nehote pomislim na tromejo, ki je malo naprej. Še dobro, da je Petelinjek za par metrov višji od Peči in da italijani nočejo priznanega SOTA programa sicer bi se znalo zgodit, da bi z enim samim vzponom teoretično dobil 30 točk. Spet pod pogojem, da bi bil kriterij dodelitve točk malo drugačen. V najslabšem primeru pa 3x6!
In tako ti jaz sedim tam v travi med "krokarji", servus temu planincu, pa serbus onemu ( kako se sploh pravilno izgovori?), pa TNX QSO in 73 v Anglijo, Nemčijo, Švico, Hrvaško in Janezu v Slovenijo. Bo že sam vedel kateremu!
Sestop
Tako! Deset slovenskih in osem avstrijskih je odkljukanih! S preostankom sendviča kupljenega na bencinski pred Jesenicami nafutram še vsiljive ptiče, naj se še oni zastrupljajo s to packarijo v celofanu. Rucak na ramo, zadnji pogled na kovinsko razpelo in že sem za klepetavim gorenjcem iz začetka zgodbe. Nadaljevanje pa je že poznano!
Po slikah sodeč se da na vrhu postavljat tudi žične KV antene. Tisti z inv.V naj bodo med delom iz S5 ozemlja previdni, saj je to na vrhu široko le okoli 2m in se nadaljuje s strmo prepadno steno. Boljše en krak zapičit še malo v Evropo, kot pa klicat pomoč helikopterske ekipe, ki je kot danes slišim, spet imela polne roke dela v naših stenah. Žal!
Sem še kaj pozabil povedat?
Za konec samo še to! Lepo je bilo!
Fotogalerija z opisi slik.
...
. 
) se bom pa vrnil kdaj drugič ali pa prihodnje leto. Ups takrat bom pa zopet lahko aktiviral KEPO 