S5/JA-004 Jalovec
Objavljeno: 26 Avg 2009, 23:02
Sota program je neizprosen, če ga resno vzameš. Tokrat si je izbral enega najtežje dostopnih vrhov in tudi najlepših - Jalovec 2645m.
Napoved vremena je bila ugodna in tudi najina želja z Alešem - S56AW je čakala kar nekaj mesecev na izpolnitev. Izbrala sva dostop na vrh, ki se je kasneje izkazal za resno težkega, čez Kotovo sedlo, po grebenu, s prepadi na vse strani neba, z razgledom tudi na vse strani neba. Iz doline Tamar sva odšla v soju čelnih svetilk ob 5 uri, nadaljevala pot skozi meglo in hladen veter, mimo bivaka 1965m, po grebenu obsijanim z medlo jutranjo svetlobo. Skozi meglena okna so bili pogledi obogateni s čudovito priložnostjo videnja v globoke doline in prepadne stene Koritnice, srečanja z redkimi živalmi. Vse skupaj je izgledalo kot pravljica med nebesi in resničnostjo. V meglenem brezčasju po dveh urah hoje, je Aleš z veseljem ugotovil, da sva že skoraj "gor". Ampak v tistem trenutku nama je jasnina v megli razkrila mogočno ostenje Jalovca in spoznala sva, da naju "hudo" šele čaka. In to se je tudi uresničilo. Pojavili so se prvi klini in jeklenice, prisotnost strahu pred mogočnimi razmerami v gorah se je občasno stopnjevala, vendar pri takem vzponu strah ne sme vladati dolgo, kajti planirano se mora oddelati in se potem varno vrniti domov.
Po še dveh urah potenja sva dosegla zaželen cilj. Megla in hladen veter sta ostala spodaj v ostenjih, najin prihod pa je bil nagrajen s toplim, s soncem obsijanim trenutkom zadovoljstva. Na vrhu sva bila prva, vendar samo za kratek čas, kajti kmalu se je nabrala druščina prijateljev gora iz vseh krajev Slovenije.
Po vpisu v knjigo obiskov sem začel sestavljati radioamatersko opremo - FT-817 s palčko na njej in za vsak slučaj s svinčenim aku (2,5kg) ter ročno postajo FT-60E. Dodatnih anten, ki štrlijo iz nahrbtnika, zaradi varnosti nisem vzel s seboj. Tako sem v pol ure naredil 20 QSOjev, večinoma iz S5 in nekaj iz sosednjih držav. Kljub sončenmu vremenu je bil zrak dokaj hladen, zato se se mi roke ohladile in delo na postaji je bilo oteženo.
Povratek čez ostenje Jalovca je tudi zgodba zase, polna prisiljene zbranosti zaradi nevarnosti, ki je prisotna posebno na začetku vračanja z vrha.
Pot na vrh nama je vzela 4 ure in 20 minut, povratek pa 3 ure in 10 minut.
Napoved vremena je bila ugodna in tudi najina želja z Alešem - S56AW je čakala kar nekaj mesecev na izpolnitev. Izbrala sva dostop na vrh, ki se je kasneje izkazal za resno težkega, čez Kotovo sedlo, po grebenu, s prepadi na vse strani neba, z razgledom tudi na vse strani neba. Iz doline Tamar sva odšla v soju čelnih svetilk ob 5 uri, nadaljevala pot skozi meglo in hladen veter, mimo bivaka 1965m, po grebenu obsijanim z medlo jutranjo svetlobo. Skozi meglena okna so bili pogledi obogateni s čudovito priložnostjo videnja v globoke doline in prepadne stene Koritnice, srečanja z redkimi živalmi. Vse skupaj je izgledalo kot pravljica med nebesi in resničnostjo. V meglenem brezčasju po dveh urah hoje, je Aleš z veseljem ugotovil, da sva že skoraj "gor". Ampak v tistem trenutku nama je jasnina v megli razkrila mogočno ostenje Jalovca in spoznala sva, da naju "hudo" šele čaka. In to se je tudi uresničilo. Pojavili so se prvi klini in jeklenice, prisotnost strahu pred mogočnimi razmerami v gorah se je občasno stopnjevala, vendar pri takem vzponu strah ne sme vladati dolgo, kajti planirano se mora oddelati in se potem varno vrniti domov.
Po še dveh urah potenja sva dosegla zaželen cilj. Megla in hladen veter sta ostala spodaj v ostenjih, najin prihod pa je bil nagrajen s toplim, s soncem obsijanim trenutkom zadovoljstva. Na vrhu sva bila prva, vendar samo za kratek čas, kajti kmalu se je nabrala druščina prijateljev gora iz vseh krajev Slovenije.
Po vpisu v knjigo obiskov sem začel sestavljati radioamatersko opremo - FT-817 s palčko na njej in za vsak slučaj s svinčenim aku (2,5kg) ter ročno postajo FT-60E. Dodatnih anten, ki štrlijo iz nahrbtnika, zaradi varnosti nisem vzel s seboj. Tako sem v pol ure naredil 20 QSOjev, večinoma iz S5 in nekaj iz sosednjih držav. Kljub sončenmu vremenu je bil zrak dokaj hladen, zato se se mi roke ohladile in delo na postaji je bilo oteženo.
Povratek čez ostenje Jalovca je tudi zgodba zase, polna prisiljene zbranosti zaradi nevarnosti, ki je prisotna posebno na začetku vračanja z vrha.
Pot na vrh nama je vzela 4 ure in 20 minut, povratek pa 3 ure in 10 minut.
