S5/KA-021 Javorče
Objavljeno: 27 Jul 2009, 16:43
Javorče (1667m) je najvišji vrh v grebenu Konjščice. Vse skupaj leži nekje med grebenom Košute na severni strani ter Storžičem, Tolstega vrha in Kriške na južni. V bližini se nahaja Veliki Javornik, malo dlje pa Stegovnik – oba imata SOTA številko.
Poti
Izhodišče:
Skozi Tržič in pri Slapu desno v smeri Loma pod Storžičem. V naslednjem resnem križišču se usmerim levo skozi Potarje. Kmalu zmanjaka asfalta, makadam pa je bolj tako, tako. Peljem se mimo odcepov za Tiča in planono Konjščica. Na naslednjem zavijem desno, kjer se cesta precej postavi pokonci. Ugotavljam, da cesto ponovno nasipajo in to z precej grobim gruščem, ki še ni zbit. Zaradi tega za osebni avto s sprednjm pogovom zadeva postane prezahtevna
. Na prvem primernem prostoru, tam nekje pod Maljevcem, ustavim in nadajujem peš (modro).
Dostop:
Nadaljujem po cesti, prečim električnega pastirja in potoček ter iščem stezico, ki je zarsana v kartah. O stezici nikjer ne duha ne sluha (KAJ PA DRUGEGA), zato jo mahnem kar po občutki po prvi vlaki, ki jo najdem (rdeče). Vlaka kmalu izgine, a zadeva sploh ni problematična. Ob in po strugi potočka, ki je trenutno suh, se držim prave smeri. Gozd je prav čudovit za hojo – svetel, visoko drevje, mah in trava. Ni pogosto, da se ne zatikam s fiberglasom v veje, a tu se nisem do vrha niti enkrat
.
Gozdna pot
Malo pred grebenom naletm na žično ograjo, ki je (k sreči) ne preplezam, drugače bi jo moral še enkrat. Usmerim se po grebenu proti severu in evo me na vrhu
.
Vrh
Oznaka za vrh je nekaj metrov od dejanskega najvišjega dela. Greben proti SZ strmo pada proti dolini. Jasa, ki omogoča nemoteno postavljanje anten, se spušča v JV smeri. Razgledov ne boste deležni, saj okoli in okoli rastejo smereke in macesni.
Na bandu:
PPS v senci macesna
Kljub IOTA tekmovanju pričnem na 40m, kjer kar nekaj časa zadeva lepo teče. Sledi skok na 30m, kjer tudi dokaj hitro podelam interesente. Zanimivo, kako te radi kličejo tudi taki, ki za SOTA sploh še niso slišali. Če nekdo fura pile-up, mora že biti kaj zanimivega. UKV navdušenci tokrat niso bili rabno najbolj zastopani. Zagotovo dopusti, morje in podobne reči. Me je skrbelo, kako bo šlo, a tja do Cerknice ni bilo nobenega problema. Še največ sem imel težav z Lukom, ki se je vzpenjal proti Trigavu, Marjan pa tudi ni bil pri najbolj močnih na Travniku. Nakaj skakanja po bandih se zaključi s pravo »redaljko«, saj ekipa sedmih Avstrijecev in enega Nemca na dopustu dela z OE/SB-003. Kaj takega pa še ne
.
Sestop:
Začetek sestopa je enak zadnjemo koncu dostopa (zeleno). Želim priti do markirane steze, tam nekje v bližini Bele peči.
Eden redkih razgledov
Malo sem, malo tja jo maham v približno pravi smeri. Stezica, ki jo mestoma lahko celo opaziš (ali pa je samo domišljija), v predelih, ki jiih porašča trava popolnoma izgine.
Višinski travniki
Naredim napako in se držim ograje, ki me pripelje na iskano pot preveč vzhodno. Bela peč bo pač počakala – bo vsaj uržah za prihodnjič.
Pot, ograja in Veliki Javornik v ozadju
Stroržič s severne strani
No, Storžič se mi vseeno ni moge skriti, saj se je pred mano pokazal malo pred zavetiščem GRS, kamor sem bil namenjen.
Zavetišče
Za prijeten zaključek ture se prav lepo podprem, malo podebatiramo z upravnokoma zavetišča, za povrhu pa srečam še Toneta (S57BPT), ki ga nisem videl že vsaj 10 let. Ko po obilnem kosilu pridem nekoliko k sebi nadaljujem kar po cesti proti avtu.
Zaključek:
Malce mi je žal, da sem zgrešil Belo peč. Ostali obiskovalci zavetišča so prišli po drugi poti – namesto da bi nad Lomom zavil levo v smeri Potarje, bi šli desno in v Slaparski vasi levo. Imajo pa več ali manj vsi probleme z nekim kmetom, ki zapita cesto (Morda bo kaj več znal pokomentirati Slavko).
Pohod je nezahteven in primeren za vsakogar, le znajti se mora po brezpotjih. Verjetno bi bil obisk v jeseni – zaradi macesnov – še posebno zanimiv.
Okoli vrha in po grebenu je kup raztreščenih dreves, kar da slutiti, da imajo strele rade te konce.
Poti
Izhodišče:
Skozi Tržič in pri Slapu desno v smeri Loma pod Storžičem. V naslednjem resnem križišču se usmerim levo skozi Potarje. Kmalu zmanjaka asfalta, makadam pa je bolj tako, tako. Peljem se mimo odcepov za Tiča in planono Konjščica. Na naslednjem zavijem desno, kjer se cesta precej postavi pokonci. Ugotavljam, da cesto ponovno nasipajo in to z precej grobim gruščem, ki še ni zbit. Zaradi tega za osebni avto s sprednjm pogovom zadeva postane prezahtevna
. Na prvem primernem prostoru, tam nekje pod Maljevcem, ustavim in nadajujem peš (modro).Dostop:
Nadaljujem po cesti, prečim električnega pastirja in potoček ter iščem stezico, ki je zarsana v kartah. O stezici nikjer ne duha ne sluha (KAJ PA DRUGEGA), zato jo mahnem kar po občutki po prvi vlaki, ki jo najdem (rdeče). Vlaka kmalu izgine, a zadeva sploh ni problematična. Ob in po strugi potočka, ki je trenutno suh, se držim prave smeri. Gozd je prav čudovit za hojo – svetel, visoko drevje, mah in trava. Ni pogosto, da se ne zatikam s fiberglasom v veje, a tu se nisem do vrha niti enkrat
.Gozdna pot
Malo pred grebenom naletm na žično ograjo, ki je (k sreči) ne preplezam, drugače bi jo moral še enkrat. Usmerim se po grebenu proti severu in evo me na vrhu
.Vrh
Oznaka za vrh je nekaj metrov od dejanskega najvišjega dela. Greben proti SZ strmo pada proti dolini. Jasa, ki omogoča nemoteno postavljanje anten, se spušča v JV smeri. Razgledov ne boste deležni, saj okoli in okoli rastejo smereke in macesni.
Na bandu:
PPS v senci macesna
Kljub IOTA tekmovanju pričnem na 40m, kjer kar nekaj časa zadeva lepo teče. Sledi skok na 30m, kjer tudi dokaj hitro podelam interesente. Zanimivo, kako te radi kličejo tudi taki, ki za SOTA sploh še niso slišali. Če nekdo fura pile-up, mora že biti kaj zanimivega. UKV navdušenci tokrat niso bili rabno najbolj zastopani. Zagotovo dopusti, morje in podobne reči. Me je skrbelo, kako bo šlo, a tja do Cerknice ni bilo nobenega problema. Še največ sem imel težav z Lukom, ki se je vzpenjal proti Trigavu, Marjan pa tudi ni bil pri najbolj močnih na Travniku. Nakaj skakanja po bandih se zaključi s pravo »redaljko«, saj ekipa sedmih Avstrijecev in enega Nemca na dopustu dela z OE/SB-003. Kaj takega pa še ne
.Sestop:
Začetek sestopa je enak zadnjemo koncu dostopa (zeleno). Želim priti do markirane steze, tam nekje v bližini Bele peči.
Eden redkih razgledov
Malo sem, malo tja jo maham v približno pravi smeri. Stezica, ki jo mestoma lahko celo opaziš (ali pa je samo domišljija), v predelih, ki jiih porašča trava popolnoma izgine.
Višinski travniki
Naredim napako in se držim ograje, ki me pripelje na iskano pot preveč vzhodno. Bela peč bo pač počakala – bo vsaj uržah za prihodnjič.
Pot, ograja in Veliki Javornik v ozadju
Stroržič s severne strani
No, Storžič se mi vseeno ni moge skriti, saj se je pred mano pokazal malo pred zavetiščem GRS, kamor sem bil namenjen.
Zavetišče
Za prijeten zaključek ture se prav lepo podprem, malo podebatiramo z upravnokoma zavetišča, za povrhu pa srečam še Toneta (S57BPT), ki ga nisem videl že vsaj 10 let. Ko po obilnem kosilu pridem nekoliko k sebi nadaljujem kar po cesti proti avtu.
Zaključek:
Malce mi je žal, da sem zgrešil Belo peč. Ostali obiskovalci zavetišča so prišli po drugi poti – namesto da bi nad Lomom zavil levo v smeri Potarje, bi šli desno in v Slaparski vasi levo. Imajo pa več ali manj vsi probleme z nekim kmetom, ki zapita cesto (Morda bo kaj več znal pokomentirati Slavko).
Pohod je nezahteven in primeren za vsakogar, le znajti se mora po brezpotjih. Verjetno bi bil obisk v jeseni – zaradi macesnov – še posebno zanimiv.
Okoli vrha in po grebenu je kup raztreščenih dreves, kar da slutiti, da imajo strele rade te konce.
