Iz Škofje Loke se peljem po znani cesti skozi Poljansko dolino do Cerknega. Tu se mimo semaforjev, ki usmerjajo promet zaradi urejanja ceste prebijem do Idrijce, kjer pri Želinu zavijem desno v smeri Tolmina. Sledim ovinkasti cesti vse do odcepa za Dolenjo Trebušo. Kmalu po prečkanju mostu se bo potrebno usmeriti bolj desno v smeri Čepovana. Kažipotov je dovolj, zato kar pogumno. Cesta iz doline Trebuše na Čepovan je sicer makadamska in mestoma kar precej »zračna«, a se ne morem znebiti občutka, da je širša od tiste, po kateri se s Čepovana vračam v smeri železniške postaje Most na Soči.
Na enem od ovinkov slikovite ceste, se mi v daljavi že pokaže današnji cilj – Poldanovec.
Malo južneje od zaselka Dol pridem na asfaltno cesto in si ob spomeniku letalcem, ki so na Čepovan iz prekomorskih letališč dovažali opremo, pretegnem noge. Nadaljujem v smeri Čepovana in tam sledim kažipotu za Lokve. Po cesti, ki je skoraj naravnost speljana po pobočju, hitro pridobivam na višini. V Lokvah, kjer ponovno srečamo asfalt, je potrebno slediti kažipot za Lazno – cesta gre ob smučišču. Z asfalta po kakem kilometru zavijem desno na gozdno pot. Dvignjena zapornica mi omogoči, da se brez problema pripeljem do točke, kjer nas napis na drevesu usmeri proti vrhu.
Ne preveč zahteven vzpon nas pripelje na grebensko pot, ki potrebuje nekoliko »trebljenja«, saj se mlade nizke bukve bujno razraščajo in jo bodo v kratkem povsem prekrile in onemogočile normalen prehod.
Kljub gostemu drevju se mi, tokrat že bliže, v protisvetlobi pokaže vrh, kamor sem namenjen.
Iz zaraščene poti pridem na dokaj široko vlako, ki pa se kmalu ponovno prične zapirati z grmovjem. Tokrat je še šlo, čez par mesecev bo kriza. Zadnji del vzpona, po JZ pobočju je prijeten, saj vrhnji del porašča normalno visoko drevje, v katerega se ne zapletam in ne otresam takih in drugačnih žužkov, ki te nato z veseljem raziskujejo.
Stik z vrhom je prav zanimiv. Pomoliš nos čez rob in zagledaš skrinjico z dvatisočaki v ozadju.
Oznaka (kota) vrha ja par metrov zahodneje. Ker imam rajši senco, kot sonce, se z veseljem umaknem nekaj metrov od vrha, kjer mi nizko drevje nudi dovolj sence, najdem pa tudi primerne veje za fiksiranje fiberglasa. Tako, zabava se lahko prične.
Tokrat izkoristim tistih »-1ura«. Začnem z S2S zvezo, ki se jih nato naniza kar nekaj. Prav živo je danes na vrhovih – čisto nič nedeljsko
. Boris z Lonice poroča o srečanju z medvedom. No, upam, da me tu ne pride kdo obiskat 
. Me pa na celotni poti in vrhu preseneti nekaj drugega. Svoj živi dan še nisem v gozdu slišal takega ptičjega živžava. Običajno je dosti tiše, tokrat pa je z vseh koncev čivkalo, žvižgalo, cvrkutalo, …Vsake dobre stvari je enkrat konec, zato pospravim in se odpravim proti avtu. Zadnji del poti opravim po nekoliko drugi poti, saj se po vlaki spustim vse do ceste, po kateri pridem do avta.
Žal je Poldanovec na listi odpisanih. Od vseh s tega seznama, ki sem jih do sedaj uspel obiskti, mi ja za tega resnično žal. Položnejša (a ne položna) južna in JZ pobočja so poraščena, proti dolini Trebuše pa prepadna stena in razgledi. Če ga še kdo obišče, naj pazi pri postavljanju anten, da se ne prekucne v smeri, od koder ne bo povratka.
Obisk bo zagotovo potrebno ponoviti kak jesenski dan, ko se bo obarvalo listje in ne bo toliko vlage v zraku.
Nekaj slik je tudi v galeriji.