Zapeljem se do konca vasi do zadnjih hiš. Tukaj.
Prostora za parkirat ravno ni a ga zapeljem kar na travo ob cesti. V daljavi zagledam domačina in mu pokažem če je OK, on pa dvigne palec in to je bilo to. Kasneje stopim še do njega in povprašam za pot. V lepi slovenščini seveda z znanim OE naglasom mi razloži, da je najbolje pristopati iz zahodne smeri po cesti (in po soncu) do sedla nato pa po grebenu na vrh. Na žalost se slovenskega imena za vrh ni spomnil a ve da obstaja.
Za pot glejte sliko spodaj.
Vrh je poraščen dokaj prostoren in izrazit, tako, da SOTA lokacija ni vprašljiva. Kljub veliki steni na jugu – Košuti, delam Dragota – S56LFI in celo Marjana S56IHX. Dokaj odprt vzhod pa mi prinese zvezo z Martino iz Gornje Radgone. Čast OE8 regije je rešil Helmut-OE8UWW.
Vračam se po drugi poti, direktno na neko pešpot in naprej na konec gozdne ceste. Bilo mi je žal. Prestrmo in pregrdo, vrisana pot pa je v realnosti bolj kozja stezica.
Sicer meni zelo lepi konci, a močno dvomim, da bom še kdaj obiskal ta vrh.
Mala kočica... očitno so poleti tu obiskovalci. Koča je postavljena ob gozdni cesti, ki se dokaj položno dviguje
Pri tej koči je tudi razgled in postavljane so klopce
Po grebenu navzor. Nekje je precej strmo, slika tega ne pokaže.
Na vrhu
Slika iz travnika nad hišami kjer sem parkiral. Res lep pogled na zahodni del Košute.
GPS sled, pot mojega vzpona. Priporočam.