Dostopam iz smeri spodnja Idrija in po dolini Kanomlje do Oblakovega vrha kjer zavijem desno v hrib. Čudovit makadam vodi praktično do vrha, a se odločim in pustim avto kakih 200 višinskih metrov nižje.
Na vrhu so klopce, razgledna tabla, kamen in še in še, skratka luksuz. Polagalko zataknem kar skozi klopco.
Ko začnem raztovarjati, ugotovim, da je v avtu ostala baterija. Jao Slavc, kaj naj druzga rečem, pisker zgoraj je namesto vedno modrejši, vedno bolj prazen in butast. No kaj drugega kot da se vrnem k avtu mi ni preostalo. Med potjo srečam še prijaznega domačina s katerim se zaklepetam in tako pridem šele po dobri uri in pol nazaj na vrh.
Veliko zvez, lepo vreme s čudovitim razgledom. Res super vrh na katerega se še vračam, če bo le možnost.
Iz vrha odletim in pristanem na Oblakovem vrhu (na prelazu), od tam pa zopet peš do avta. Za vrh na katerega se da skoraj pripeljati, meni uspe nakvačkati čez 500 višincev.
. 
Res je bil lep dan.
Hija konjiček
Očitno grb enote, ki je gradila cesto. Res so bili mojstri za ceste, sploh če pomislim kake je 30 let kasneje gradila JNA
Na prelazu - Oblakov vrh.