Osolnika smo se lotili že poleti, natančneje avgusta. Bil je lep sončen dan, brez možnosti za nevihte, zato se na družinski pohod nismo kaj posebej pripravljali. Dostopali smo preko Šk. Loke, preko Puštala, Hrastnice in na prvem odcepu za Osolnik v hrib, naprej pa je razvidno že iz 3. slike. Od avta do vrha smo rabili nekaj več kot uro zelo počasne hoje.
Klofam v senci, ki jo je na vrhu na pretek, prav tako pa tudi prostora. Veliko je bilo tudi obiskovalcev, kar pa je čisto logično za tak lep dan in bližino večjih mest.
Osolnik je prijeten kraj, ki nudi tudi veliko razgleda, primeren za vsakogar, odvisno je samo kako se ga lotiš. Imam ga v dobrem spominu, zato se bom verjetno tja še vrnil.
