24.6. se zgodaj zjutraj iz kampa pri Proprianu odpravim proti jugu in sicer proti vrhu TK/TK-134 na katerega se je najlažje da priti iz čudovite vasice Bilia. Tik pod vrhom je ograjen pašnik, tabla za prepovedan prehod in znotraj velik in na videz zelo neprijazen kuža – ovčar. Seveda se nisem mislil niti pogajati s tako mrcino, zato si omislim novi cilj - malo bolj zahodni vrh Punta di Furcona TK/TK-141. Parkiram v vasici Tivolaggio in se začnem vzpenjati po označeni poti.
Problem je bil samo v tem, da je pot vodila mimo vrha in ne na vrh, zato sem se, kolikor sem mogel seveda, vrhu približal po poti, na vrh pa nadaljeval po skorajda neprehodnem grmovju.
150m se na karti ne vidi veliko in tudi sliši se ne veliko a dejansko sem za „preboj“ do vrha potreboval 40 minut. Za tako pot je najbolje da si prasec in to tisti na štirih nogah, da ne bo pomote. Tudi sicer so vsa tla pod grmovjem bržkone prerita ravno zaradi njih.
Vrh ni nič posebnega. Malo skal, sicer pa je poraščen in z razgledom golj proti severu.
Na frekvenci se je poznalo, da je še zgodaj zjutraj a vseeno naredim solidno število zvez med njimi tudi S52D in S52CU.
Ker sem se kmalu vrnil do avta sem ugotovil, da imam še časa za eno aktivacijo. Odločim se za napad na vrh TK/TK-129 – Punta di Meruliccia.
Tukaj mi navigacija prikazuje celo neko pot ki vodi skoraj do vrha.
Pot sicer ni bila prevozna z avtomobilom a je bila več kot dobrodošla, saj si nisem želel da se ponovno prebijam skozi goščavo.
No vseeno me je nekaj takega čakalo tik pod vrhom a v precej manjši meri. Ko pridem skozi grmovje skoraj na vrh me presenetijo zidane stopnice in ograja. Vzpnem se še višje in vidim, da je na vrhu dejansko svetišče in to lepo urejeno.
Nad svetiščem so samo še velike skale na katerih nekoliko nižje v senci postavim opremo.
Tokrat je bilo na frekvenci bolj živahno in uspem logirati celo postajo S58R/P.
Vračam se po cesti do avtomobila in naprej preko mesta/vasi Sartene do kampa.
Drugi del dopusta smo bili nastanjeni na SV delu otoka. Tudi tukaj sem polno užival in komaj sem predzadnji dan uspel „odnesti rit“ v hribe.
Odločim se za napad na še neaktivirana vrha na zahodni obali in sicer TK-133 in TK-120. Nekje na pol poti sem spoznal ,da sem si zadal kar zajeten cilj.
Parkiram na prelazu Col de Palmarella in se zapodim v hrib.
Pot je opremljena s takimi smerokazi.
Po cca. 45 minutah prilezem na TK-120, vendar sem aktivacijo načrtoval za kasneje,
saj sem se zapodil naprej proti proti nižjemu a težje dostopnemu vrhu Capu Licchia.
Med potjo naletim na zapuščen nekakšen repetitor katerega stolp je očitno že nekaj časa nazaj klonil pod močnim vetrom.
Pot je ves čas markirana sicer z zelo slabimi markacijami, ampak je.
Po kar nekaj spusta pridem na sedlo med obema vrhovoma.
Markirana pot vodi naprej do idilične vasice Girolata (glej sliko spodaj), ki je dostopna samo po morju ali pa peš.
V drugo smer pa pot vodi do vasi Galerija. Na TK-133 ni poti, temveč zopet nizko grmovje ki ga zelo težko „prebijem“.
Sledilo je nekaj plezarije po skalah in kmalu sem bil na nekakšnem dvojnem vrhu z res lepim razgledom.
Prav slednje in živahnost na frekvenci sta me nekako „prilimali“ na vrh zato sem bil za povratek nekoliko pozen.
Ob povratku po isti poti aktiviram, tako bolj na hitro, še TK-120, saj sem bil že v veliki zamudi.
Tudi tokrat imam po vseh teh SOTA aktivacijah na Korziki še željo, da se ponovno vrnem.
Hvala vsem lovcem za zveze!