Ponovno sem presenečen, ko so okoli osme ure na parkirišču le štiri vozila. Na vrh se ne odpravim »na gliho« po grebenu proti Špiku in naprej na vrh, temveč po bolj umirjeni varianti preko Prve ravni. Včasih se je do Prve ravni dalo zapeljati, a so novodobni veleposestniki postavili zapornice. Določeni predeli so do dobra izsekani, zato bi se ob čistem ozračju moralo kar nekaj videti. Sopara in težak zrak to preprečujeta.
Solidno gozdno cesto zapustim na Prvi ravni, kjer sledim markacije. Vodijo me po vlaki vse do dobro označenega razpotja. Levo bi prišel do koče, pot pa vodi mimo kupa bunkerjev nekdanje Rupnikove linije. Vrh Blegoša je desno.
Kmalu zapustim gozd in se mimo bunkerjev povzpnem do vrha. Bil sem sorazmerno zgoden, zato sem nekaj minut imel vrh le zase. Nato se raje umaknem nekoliko južneje. Odločitev je pravilna. Bolj vroče je postajalo, več ljudi se je valilo proti vrhu.
No, hujša težava kot morebiten lokalni QRM s strani obiskovalcev so proti koncu aktivacije postali štirinožni »minopolagalci«. Dokler so bili na spoštljivi razdalji, niso bili težavni. Ko pa so se pričeli pasti med radiali vertikalke, mi je bilo vsega dovolj. Odgnati se niso pustili, zato sem se umaknil jaz.
Na hitro pospravim in jo mimo koče, kjer je bilo kot v pečici, brez ustavljanja mahnem proti avtu. Vzpon je trajal dobro uro in pol, spust dobro uro. Za antene je na prostranem in golem vrhu več kot dovolj prostora. Vsiljivi štirinožci, ki si lastijo pašnik, pa so lahko težavni
…Hvala za zveze in spote!
Nekaj slik je tukaj.